Janko Belopavlovič, podpredsednik sindikata taksistov, je pred časom med gledanjem poročil slišal, da je z letošnjimi boni mogoče kupiti tudi knjige. Ker bonov sam ni potreboval, se mu je porodila ideja, da bi jih lahko daroval družinam v stiski. Obrnil se je na Zvezo prijateljev mladine Slovenije in vest razširil med svoje kolege taksiste. Vedel je, da bo njihov odziv dober, a ga je vseeno presenetil: »V Sloveniji nas je skoraj 1500 taksistov, pa mi je samo eden napisal, da jih bo ravno v ta namen potreboval zase. Potem smo tudi njemu ponudili pomoč. Hvala bogu, da je bil samo eden, ker eksistenca taksistov je na zelo nizki ravni. Samo poglejte, kaj vse se nam je letos dogajalo. Država žal nima posluha.«

Do včeraj so zbrali 3000 bonov za 300 delovnih zvezkov in učbenikov. Večino bodo odpeljali v Belo krajino, ker so tam zaznali največjo stisko. »S takšnimi akcijami bi radi pokazali, da smo taksisti ravno tako normalni ljudje z veliko razuma, razumevanja in pozitivnih čustev,« je povedal Belopavlovič. A številka še raste in bo vse do začetka šolskega leta. Na njihovo akcijo so se namreč začeli odzivati ljudje na družbenih omrežjih. Telefoni zvonijo, ponudili so se številni prostovoljci, ljudje so z učbeniki prihajali na sindikat.

Ne samo vozniki za volanom

»Vse je bilo zelo na hitro,« pojasni taksist Edis Kadirić. »Zmenili smo se, odšli v DZS, uredili dokumentacijo in bone. Potem so ljudje začeli sami klicati. Včeraj me je klical naš upokojeni taksist, star 70 let, da je hči zasledila našo akcijo in da bi rad sodeloval.« Dokler niso lanskega decembra ustanovili svojega sindikata, taksisti niso bili povezani med seboj, pravi sogovornik: »Odkar ga imamo, smo stopili skupaj. Niti tekmovalnosti ni več, vse je bolj sproščeno. Vsi za enega in eden za vse. To je nekaj neverjetnega. Nekaj, česar do zdaj v tem poslu nismo doživljali.«

Majda Paučnik je v Kopru taksistka že 15 let. Na dobrodelne pobude svojih kolegov se nemudoma odzove. »Smo mlad in majhen sindikat, a če stopimo skupaj, lahko veliko naredimo. Rada pomagam. Ni pomembno, ali otroku, starejši osebi, invalidu, brezdomcu. Zame so vsi enaki, če potrebujejo pomoč.« Edino, kar taksisti pogrešajo, je malo več spoštovanja, kulture in bontona od strank. »Nekateri so prepričani, da so kupili še tebe in avto,« pove Belopavlovič. Paučnikova pripoveduje, da se ljudje ne zavedajo, kako zahteven je poklic taksista: »Rečejo: 'Ja, kaj ti pa manjka? Sediš za volanom in voziš.' A mi nismo samo taksisti, smo mame, tete, babice, odvetniki, zdravniki, psihologi. Sploh mladim.«

Še naprej dobrodelno tudi z novo aplikacijo

V majhni sindikalni skupnosti taksistov se širita solidarnost in sočutje. »Ne bi niti želel, da se mi kdo pride zahvaljevat zaradi našega dobrega dela. Vemo, da gredo učbeniki v prave roke. Ni mi treba vedeti, komu, da ga ne spravljam v še bolj neprijeten položaj. Tisti, ki dobi pomoč, je gotovo vesel,« razloži Belopavlovič. Odmevna je bila tudi njihova prejšnja akcija, ko so ob minulem referendumu starostnike vozili na volišča, se spominja: »Vsak sad, ki ga danes uživamo, je zasluga upokojencev. Ker se jih je zaradi političnih igric dalo na stran, smo se tudi dogovorili, da jih brezplačno peljemo. Ogromno smo jih pripeljali in grozno so nam bili hvaležni.« Dobrodelne akcije bodo pripravljali tudi v prihodnje. Trenutno razvijajo svojo aplikacijo, s katero bodo ponudili brezplačne prevoze najranljivejšim. »Taksistom ni težko nameniti nekaj svojega časa za višje skupno dobro,« še pove Janko Belopavlovič.