Ko takšne novice beremo zjutraj, ko se mogoče še nismo dobro zbudili, se na prvi pogled zdi, da smo pristali v Butalah. Težko je namreč verjeti, da se moramo ob vseh svetovnih in lokalnih problemih, s katerimi smo soočeni, sedaj ukvarjati s tem, kdo je prvi izrekel žaljivko, ali je bila to res žaljivka ali ne, ali si lahko kot prebivalec te države privoščiš, da na Kredarici s predsednikom vlade izmenjaš nekaj ostrih besed. A če smo že pristali v tej razpravi, bi bilo pomembno pogledati politični kontekst onkraj vseh teh vprašanj in spremljajočih moraliziranj.

Že leto in pol imamo namreč vlado, katere predstavniki redno zmerjajo novinarje, kulturnike, civilno družbo, delavce, tujce itd.; vlado, ki se požvižga na lastne zakone in za katero je ustava vredna ravno toliko kot toaletni papir; vlado, ki ne skriva svojih simpatij z neonacisti in se javno povezuje s tujimi vodji fašističnih strank; vlado, ki širi politike, sovražne do drugače mislečih in živečih; vlado, ki na vse načine poskuša uničiti javne medije; vlado, ki se očitkom o korupciji pri nabavnih poslih v boju proti epidemiji covida-19 zgolj posmehuje; vlado, ki je na dobri poti popolnega uničenja javnega zdravstva; vlado, ki ignorira več kot 670.000 glasov proti zakonu o vodah in ne vidi potrebe, da zamenja ministra, ki je zakon spisal in o njegovi vsebini nenehno lagal. Enostavno povedano, ljudje imamo dovolj: smo utrujeni, jezni in siti politične arogance in hinavščine – in slednji nikakor nista zgolj značilnosti te vlade, čeprav v njej doživljata svoj vrhunec, temveč boleč sindrom, ki ga lahko že vrsto let opazujemo na vseh političnih straneh. Siti smo hinavščine, ko poslušamo politične obljube o dostojnih službah, a vse, kar lahko najdemo, je prekarstvo in brezposelnost; siti smo govora o delujočem zdravstvu, medtem ko eno leto in pol čakamo na zobozdravnika ali specialista; jezni smo, ko poslušamo floskule o zelenem razvoju in čistem okolju, medtem ko se izgubljajo milijoni v okoljsko spornih političnih projektih; jezni smo, ko se gradijo stanovanja za bogate, medtem ko je za mnoge še najem sobe nekaj nedosegljivega; utrujeni smo, ko nam politiki govorijo o solidarnosti in človekovih pravicah, medtem ko gradijo ograje in namenjajo milijone za »varovanje« meja; siti smo korupcije, ki ostaja neraziskana in nekaznovana; in siti smo množice oportunističnih politikov, ki ponavljajo floskule o nekakšni politični sredini zgolj zato, da jim ni treba ponuditi nobene konkretne vsebine. Še marsičesa imamo dovolj, še najbolj pa tega, da že leto in pol protestiramo in opozarjamo na številne omenjene probleme, pa nas dejansko nihče ne sliši.

Ob dogodku na Kredarici zato ni najbolj pomembno vprašanje, kdo je koga žalil in ali je bilo to primerno, temveč bi bilo veliko bolj bistveno, če že temu dajemo toliko pozornosti, razmisliti, zakaj je do političnega soočenja na Kredarici sploh prišlo.

Dr. Barbara Vodopivec, Ljubljana