Ta farsa je kar dvojna. Prvič zato, ker je v tej težki in delikatni zadevi upravno sodišče v svoji prvi, odlični sodbi (že septembra 2019), ki jo je kot poročevalec pripravil sodnik dr. Boštjan Zalar, moji tožbi ugodilo in naložilo MNZ, da v 30 dneh ponovno odloči, a v skladu z napotki sodišča (da je v takih primerih po pravu EU kljub tajnosti podatkov vsaj bistvo očitkov prizadetemu vendarle treba povedati) – nato pa je isto upravno sodišče (le brez Zalarja) v naslednjih dveh sodbah namesto lastne odločitve mirno podaljševalo rok MNZ za odločitev, ko je MNZ po nadaljnjem letu zavlačevanja letos januarja končno le izdalo novo odločbo, a enako kot prvič (torej v nasprotju z obvezujočimi napotki sodišča!), pa je na četrto tožbo sodišče (spet brez Zalarja) svojo lastno prvo sodbo ignoriralo še sámo in odločbo MNZ potrdilo kot zakonito! Ne tako, da bi svojo prvo sodbo morda spoznalo za napačno in navedlo za to kakršne koli argumente – ne, preprosto ignorirali so jo! Česa tako sramotnega na sodiščih še nisem doživel. Na to, kaj bo na to reklo vrhovno sodišče in potem, če bo treba, še ustavno sodišče, smo med sodnimi počitnicami morali seveda čakati – zdaj pa menda lahko upamo na odločitev, preden bo prizadeti končal na cesti (kar pred Asadove morilce si ga namreč, upam, le ne bodo upali poslati). Delati namreč ne sme. Prehrano bo s pomočjo Slovenske filantropije mogoče za silo urediti – a kako preprečiti, da zaradi neplačevanja stanarine ne bo pristal na cesti?

Drugi, še bolj absurdni »obraz« te birokratsko-sodne farse pa je razlog, zakaj so mu zavrnili podaljšanje pred sedmimi leti že odobrene subsidiarne zaščite: ne zato, ker bi bil osumljen kakršnega koli kaznivega dejanja – čeprav bi se tudi v takem primeru lahko zastavilo vprašanje, kako bi lahko v pravni državi že na podlagi še nedokazanega suma kaznivega dejanja begunca iz sirskega pekla vrnili tja v skoraj gotovo smrt! Ne, ta Sirec naj bi bil (in to po nekih tajnih podatkih!) »utemeljeno osumljen« nekih že v zakonu nejasno opisanih dejanj, ki sploh niso kazniva!! Kakšnih, je pa tako bizarno (čudaško) in normalnemu človeku povsem nedoumljivo vprašanje – tako da je z javnim obravnavanjem tega vprašanja morda bolje počakati na to, kako bo nanj odgovorilo najprej vrhovno in nato, če bo treba, še ustavno sodišče.

O tem zdaj morda le tole: tisto, kar je v tej bizarni zadevi za normalno človeško pamet res povsem nerazumljivo, je preprosto to, da nekemu povsem navadnemu človeku (ne morda kakšnemu političnemu ali vojaškemu voditelju), ki je pobegnil pred vojnimi grozotami v Siriji in mu je Slovenija za to tudi že priznala subsidiarno zaščito, zdaj (že skoraj štiri leta) podaljšanje te zaščite zavrača samo zato, ker da je iz nekih tajnih dokumentov »mogoče zaključiti« (in to naj bi bil »utemeljen sum«!?), »da njegova dejanja in aktivnosti nasprotujejo namenom in načelom OZN«, dalje, da »niso take narave, da bi bodoče rodove obvarovala pred strahotami vojne«, da »ne pripomorejo k varovanju mednarodnega miru in varnosti« itd. ipd. Tudi marsikakšno dejanje naših in drugih politikov najbrž ni »take narave, da bi bodoče rodove obvarovalo pred strahotami vojne«, a je to seveda podvrženo le politični, ne pa policijski ali kazenski presoji. Za begunca iz Sirije naj bi bila pa tajna zabeležka na primer o tem, da je na svoji begunski poti enkrat govoril tudi z nekim teroristom, dovolj za to, da se ga pošlje nazaj pred Asadove morilce?

Ob taki odločbi, kakršno si je tu dovolilo izdati ministrstvo za notranje zadeve, sodišče pa potrdilo kot pravilno, človek ostrmi in se zgroženo vpraša, v kakšni državi živimo. Oziroma kakšna je stopnja zdravega razuma pri nekaterih birokratih in sodnikih, ki so sposobni takega odločanja. Tukaj beguncu iz Sirije – kdaj drugič pa komur koli od nas.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče