»Festival Kino Otok je del zgodbe Zavoda Otok, ki je zavod za razvijanje filmske kulture in ki je nastal leta 2003, ko je bila situacija s prikazovanjem avtorskega filma v Sloveniji popolnoma drugačna kot danes. Takrat je bilo pri nas zelo malo možnosti za ogled filmov iz t.i. 'tretjih držav' in Kino Otok se je pravzaprav začel kot festival filmov Azije, Afrike, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope,« pojasnjuje Tanja Hladnik.
»Potem pa smo v festivalski ekipi postopoma razumeli, da 'tretji svet' obstaja tudi v najbolj razvitih zahodnih državah. V vsaki filmski produkciji se najde neko polje ustvarjalnosti, ki ni popularno, ki je pristno, avtorsko, ki resnično zasleduje umetniške cilje in razvija svoj lastni filmski jezik … In tako je zadnjih deset let Kino Otok prostor, kjer se pogovarjamo o umetniškem, avtorskem filmu z vseh koncev sveta.«
Filmska srečanja za vse
Tanja Hladnik pojasnjuje: »Ustvarjati želimo prostor povezovanja, srečevanja, izmenjave mnenj, tudi postavljanja izzivov drug drugemu. Del naše vizije je, da filmi med sabo nikoli ne tekmujejo. Že leta 2012 smo opustili tekmovalni program. A to nikakor ne pomeni, da so vsi naši pogovori prijetni in tihi. Pogosto se ne strinjamo, a največji čar dogajanja je prav ustvarjanje živega stika med različnimi avtorji ter publiko, ki prihaja na festival.«
»S programom nagovarjamo tako ljubiteljske filmoljube kot profesionalce, filmske ustvarjalce, tiste, ki prikazujejo filme, in one, ki jih delajo in gledajo, producente, novinarje, kritike itd. Še posebej vztrajamo pri viziji, da peljemo avtorski film tja, kjer je te ponudbe malo. Poleg Izole in Ljubljane tako že več let del festivalskega programa izvajamo tudi na satelitskih prizoriščih v manjših krajih. V Sloveniji je geografska razsežnost zelo pomembna, ker imamo veliko podeželja in zelo centralizirano kulturno ponudbo. Naš festival se bori tudi proti temu,« pravi Tanja Hladnik.
»Lepo je ustvarjati projekt, ki združuje in ki pri tem združevanju odpira nove poti, nova sodelovanja, predvsem pa vsakič znova pošteno prevetri misli vsem nam sodelujočim, organizatorjem, ustvarjalcem in publiki. Prikazujemo filme in soočamo poglede, a še veliko več kot to. Zelo ponosna sem, kako sposobna in obenem človeška ekipa se zbira okrog festivala Kino Otok in okrog drugih programov Zavoda Otok. V sedemnajstih letih se je spletla neverjetna neformalna mreža festivala. Nabralo se je ogromno ljudi, ki so tako ali drugače sodelovali z nami. Imamo seveda ožjo ekipo, ki je povezana vse leto, ampak za vsak festival naberemo še okoli petdeset, šestdeset prostovoljcev ter okoli trideset projektnih sodelavcev. K temu je treba prišteti še goste … in seveda publiko …«
Tanja Hladnik pravi, da je v zadnjih petih, šestih letih postopoma začela razvijati posebno zavest, ki bi ji lahko rekla tudi kulturni aktivizem. »Začutila sem, da je to, kar počnemo, seveda pomembno za filmsko umetnost in za polje kulture, a da je pomembno tudi za širši družbeni kontekst. Verjamem, da ima naše početje pomembno družbeno vlogo in, upam, tudi širši družbeni vpliv, da se stvari spreminjajo na bolje.«
Otok na Metelkovi 6
Zavod Otok v Ljubljani domuje na Metelkovi 6, v stavbi, ki jo želi ministrstvo za kulturo izprazniti in obnoviti za druge dejavnosti. »Na Metelkovi 6 je v tem trenutku veliko negotovosti. Naš zavod je še v posebej težki situaciji, ker smo ena redkih organizacij na Metelkovi 6, ki ima z ministrstvom sklenjeno najemno pogodbo za določen čas. Ta pogodba se izteka avgusta in pogajamo se, da bi vsaj začasno še lahko ostali tukaj, toliko da zaključimo festivalski program. Druge organizacije s pogodbami za nedoločen čas so v malo boljšem položaju, saj njihov postopek izselitve traja dlje, a kljub vsemu smo vsi na trnih in v iskanju možnih rešitev,« pojasnjuje Tanja Hladnik.
»Polna hiša nevladnih organizacij je pomembna, ne glede na svoj naslov. Lahko je to Metelkova 6, lahko je kaj drugega, a važno je, da je. Da obstaja. Za ljudi, ki delamo v kulturnih organizacijah, je izjemno pomemben nenehen stik z drugače razmišljujočimi, z novimi idejami, z mednarodnim prostorom, z refleksijami, ki se dogajajo skozi umetnost in kulturno ustvarjanje. Prepričana sem, da nam vse to daje zagotovilo za višjo toleranco do specifičnih družbenih pojavov in za bolj spoštljiv dialog med vsemi družbenimi deležniki. Prostor, ki ga odpiramo, je prostor odprte in spoštljive izmenjave mnenj.«
»V takšnem prostoru si v okviru programov, ki jih ustvarjamo, lahko dovolimo, da preizprašujemo tudi najbolj ustaljene družbene vzorce in norme. Lahko si dovolimo povedati, da nekatere stvari ne delujejo, da so nekatere družbene skupine marginalizirane in v slabšem položaju od drugih. Znotraj in okrog naših programov se odvija odprt, javen diskurz o temah, ki so sicer tabu in na obrobju … In takšen diskurz je pomemben za vse,« pravi Tanja Hladnik.
