Ko je Mestna občina Ljubljana (MOL) leta 2013 razpisala projektiranje ter nadgradnjo ljubljanske centralne čistilne naprave Zalog, je edini ponudnik Riko, d. o. o., skupno s francoskim partnerjem OTV oddal ponudbo v vrednosti 39,5 milijona evrov (brez DDV), kar je za 19,4 milijona evrov (brez DDV), torej za skoraj 97 odstotkov preseglo celotno neto predračunsko vrednost projektantskih ter gradbenih ukrepov v predvideni višini 20,1 milijona evrov (brez DDV). Pogodbo o izvedbi so takoj podpisali, čeprav na številna povpraševanja nadzornemu odboru MOL v minulih letih ni uspelo prejeti »sprejemljivega pojasnila« o vzrokih tako nerazumljive »nenavadno velike razlike« obeh vrednosti.

Že leta 2018 je ponudnik napovedal številne anekse zaradi potrebnih prilagoditev tehnologije čiščenja, na podlagi nepojasnjenih in strokovno neutemeljenih sprememb količin ter karakteristik odpadne vode po podpisu pogodbe. Kdo in kako so ugotovili te temeljne spremembe, jih strokovno utemeljili, jih z vsemi ogromnimi finančnimi posledicami na MOL pisno odobrili in končno prevzeli vso politično ter finančno odgovornost, ni pojasnjeno. Očitno se je tudi »pozabila« izdelava strokovne revizije projektne dokumentacije te bajno (pre)drage investicije in se je tako »privarčevalo« nekaj tisoč evrov.

Od zahtevanih 17 aneksov v skupni neto višini 12,7 milijona evrov je bilo podjetju Riko (do zdaj) priznanih nekaj več kakor 11 milijonov evrov. Torej se je tako prvotna neto predračunska vrednost nadgradnje z 20,1 milijona evrov (še pred začetkom gradnje) zvišala že na 50,5 milijona evrov, torej skupno za več kot 2,5-krat!

Višina evropskih finančnih sredstev se je določila na podlagi ugotovljenega deleža prvotne neto predračunske vrednosti (20,1 milijona evrov). Naknadno zvišanje tega fiksnega zneska evropskih sredstev zaradi vseh kasnejših dejanskih podražitev ni mogoča. Kdo bo torej odgovarjal za premajhno možno višino zahtevanih evropskih sredstev na podlagi diletantsko ugotovljene vsaj 2,5-krat prenizke predračunske vrednosti?

Riko je s podpisom pogodbe torej prejel naročilo za projektiranje nadgradnje CČN Zalog z ustrezno prilagoditvijo tehnologije čiščenja obstoječega stanja na podlagi znatno zvečane količine in obtežbe dotoka, spremenjenih aktualnih ter bodočih karakteristik odpadne vode… Torej je utemeljitev že odobrenih aneksov (na podlagi potrebnih prilagoditev tehnologije čiščenja ter na podlagi nepojasnjenih in strokovno neutemeljenih sprememb količin ter karakteristik odpadne vode) napačna. Ker ponudnik številna leta po podpisu pogodbe ni opazil ter investitorju ni navedel in strokovno utemeljil »sprejemljivega pojasnila« o vzrokih tako nerazumljive »nenavadno velike razlike« končne ponudbe, je kršil obvezo takojšnjega informiranja investitorja.

Večkratno odstopanje predračunske od končne vrednosti pomeni tudi povzročeno škodo investitorju, saj mora ta naknadno zagotoviti manjkajoča finančna sredstva zaradi nestrokovnosti ali neznanja izdelovalca pomanjkljive finančne dokumentacije.

Anekse povzročajo praviloma manjkajoče ali pomanjkljive pozicije v razpisu dejavnosti ali gradbenih del. Ponudnik mora takoj po zaznanju manjkajoče, pomanjkljive ali celo »pozabljene« pozicije v razpisu to nemudoma sporočiti investitorju. Pravico do izvedbe in poplačila aneksa si ponudnik pridobi le na podlagi od investitorja predhodno pisno priznanih strokovno utemeljenih aneksov. Kdo bo torej odgovarjal za diletantsko izvedeni javni razpis, ki zahteva tolikšno število aneksov na podlagi naknadno ugotovljene najmanj 2,5-krat prenizke predračunske vrednosti?

Vse te desetine milijonov bo sicer sprva plačal MOL, vendar bomo končno vse skupaj (pre)plačali uporabniki ljubljanske čistilne naprave.

Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana