Poplave, suše, požari, težave v pridelavi hrane, gospodarska škoda in izgubljena življenja. To so posledice podnebne krize, ki jih doživljamo že danes in poletje 2021 si bomo zapomnili po katastrofalnih poplavah v zahodni Evropi ter vročinskih valovih in požarih na jugu celine. Če želimo preprečiti najhujše posledice podnebne krize, moramo segrevanje planeta omejiti na 1,5 stopinje Celzija, nam sporočajo znanstveniki. In da bi to dosegli, moramo fosilna goriva pustiti v tleh in opustiti njihovo črpanje. To velja tudi za petišovski plin.
Toda države, ki so se odločile, da bodo upoštevale znanost, se držale svojih podnebnih zavez in začele opuščati fosilna goriva, so naletele na oviro. Ta ovira se imenuje pogodba o energetski listini ali kratko ECT (Energy Charter Treaty). Obskurna pogodba iz devetdesetih let prejšnjega stoletja energetskim korporacijam omogoča, da tožijo države na zasebnih arbitražnih tribunalih, ki so ustanovljeni in delujejo izključno v interesu energetskih velikanov. Logika teh tribunalov je enostavna: če država spremeni pravila in to vpliva na morebitne dobičke energetskih podjetij, jo ta lahko tožijo za mastno odškodnino na zasebnih sodiščih. Države sicer lahko spreminjajo predpise za potrebe spopadanja s podnebno krizo (Nizozemska), naslavljanja energetske revščine (Madžarska) ali varovanja okolja in voda (Slovenija, Italija), toda pri tem tvegajo, da bodo zato morale plačati vrtoglave zneske davkoplačevalskega denarja. Zahtevki se gibljejo od nekaj deset milijonov pa do nekaj milijard evrov. Sloveniji zaradi odločitve, da je treba preveriti vplive frackinga v Petišovcih na okolje, grozi tožba v vrednosti 120 milijonov evrov, sosednji Italiji, ki je prepovedala črpanje nafte na obali Jadrana, 235 milijonov, Nizozemski, ki bo predčasno zaprla premogovne elektrarne, pa kar 1,4 milijarde evrov. In to je le nekaj primerov od skupno več kot 130 podobnih tožb, ki so jih korporacije sprožile proti državam na podlagi ECT.
Znanstvena spoznanja o vplivu uporabe fosilnih goriv na podnebje in ekosisteme so nedvoumna. Ta spoznanja služijo kot podlaga za izboljševanje zakonodaje in naših življenjskih navad s ciljem, da zavarujemo naš planet. Toda če nad državo kot damoklejev meč visi ECT in grožnja z milijardno tožbo, si ta preprosto ne upa spreminjati zakonodaje – ali pa tvega, da bo za to drago plačala. Smo v podnebni in okoljski krizi, zaradi ECT pa imamo zvezane roke pri odzivanju nanjo. Politika je edina, ki lahko preseka ta gordijski vozel in se odloči, ali bo varovala naše življenjsko okolje ali pa dobičke energetskih velikanov. Začenši z evropsko, ki se želi globalno postaviti kot prva v boju s podnebno krizo.
Čeprav se morda sliši neverjetno, je odgovor na vprašanje, kako dolgo bomo še talci fosilne industrije, trenutno odvisen od Slovenije. Kot predsedujoča Svetu EU lahko predlaga, da se razprava o skupnem izstopu članic EU iz ECT uvrsti na dnevni red zasedanja njihovih voditeljev. Nekaj članic je že izrazilo stališče, da bi morali iz ECT preprosto izstopiti: Franciji in Španiji sta se s podobnimi razmišljanji nedavno pridružili Poljska in Grčija, medtem ko je Italija to že storila. Zahtevo po izstopu iz ECT je izrazilo tudi več kot 400 evropskih civilnodružbenih organizacij in več kot milijon podpisnikov peticije.
Neformalno zasedanje evropskih ministrov za energetiko, ki bo septembra na Brdu, je idealna priložnost za razpravo o izstopu iz ECT. Minister Vrtovec, civilna družba od vas pričakuje uradni predlog za to, da se ministri na zasedanju pogovorite o kolektivnem izstopu članic EU iz ECT. In da ne dopustite, da bomo še naprej talci fosilne industrije.
Andrej Gnezda, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj