Ko je leta 2018 brazilski narodni muzej v Rio de Janeiru prizadel hud požar, zaradi katerega je zgorelo več kot 90 odstotkov muzejske zbirke, je bila v šoku tudi vsa mednarodna javnost. Muzej z dvestoletno tradicijo je bil v stalnem finančnem pomanjkanju, kar bi lahko bil eden od vzrokov za nesrečo. A le malo ljudi ve, da je tudi depo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je v permanentni prostorski stiski, v eni izmed skladiščnih hal, med več kot 500 trgovinami BTC Cityja. »Nepričakovano in paradoksalno se mi je zdelo, da ima tak muzej depo v prostorih, ki niso specializirani, ki so namenjeni nekim povsem vsakdanjim, samoumevnim rečem, kot je nakupovanje. Kaj se s temi prostori zgodi, ko postaviš vanje depo mrtvih živali?« o tej potujitvi razmišlja Ana Likar, diplomantka univerze za uporabne umetnosti na Dunaju.
Uničiti živo, da se ohrani mrtvo
»Že dolgo sem vedela, da je tam, a se nisem mogla pripraviti do tega, da bi ga šla pogledat, zdelo se mi je, da bom povsem razočarana. A bolj kot za resnični učinek je šlo najbrž za to, da sama ideja teh živali tam meji na fikcijo. Kot da jih njihov nekoliko skrivnosten položaj čakanja, hiberniranja dela nekako žive, v zasedi,« pravi in dodaja, da ima včasih tudi element čiste nemoči potencial, da povsem zasuka situacijo. V kakšnih pogojih so te živali spravljene? Prostori ne omogočajo vzdrževanja temperature, ustrezne za preparate, tako da ti tudi niso zaščiteni pred škodljivci. »Da jih vsaj do neke mere zaščitijo, dvakrat na leto zaplinijo ves prostor, iz njega odstranijo kisik. Kar pomeni, da je tam shranjena etološka zbirka, denimo insekti, ki jih morajo obvarovati tako, da pobijejo žive insekte,« skomigne avtorica, da je v nevidnosti te dinamike nekaj subverzivnega.
Njen razmislek se je deloma materializiral v diplomskem delu, deloma v pravi mali knjižnični akciji, s katero je zasnovala svojo (nevidno) zbirko. »V knjižnici svoje fakultete sem v knjigah puščala s tem projektom povezane zapiske in fotografije. Ljuba mi je ideja, da tam pustim nekaj, kar ni katalogizirano, česar ni mogoče najti sistematično. Projekt sem hotela fragmentirati ne le med presenečeno publiko, ampak tudi v času, čeprav teh zapiskov mogoče nihče ne bo našel,« razlaga ob razstavljenih črno-belih, negativu podobnih fotografijah dioram iz prirodoslovnega muzeja.
Soočenje z odsotnim
Zraven so nekateri njeni fragmentirani zapiski s priloženimi številkami ISBN (mednarodna standardna knjižna številka). Prostorska postavitev seveda ne narekuje linearnega branja, v vseh primerih pa gre za reference, s katerimi si je umetnica pomagala pri raziskovanju; denimo na delo Being and Swine dunajskega filozofa Fahima Amirja, ki se posveča uporom živali. »Ljuba mi je njegova trditev, da si z živalmi ne le delimo naš urbani prostor, ampak naseljujejo tudi naše politične sanje,« pojasnjuje, medtem ko se je denimo argentinski pisatelj Jorge Luis Borges med citiranimi avtorji znašel zaradi navezave na kategoriziranje, sistematizacijo… Tudi karton, ki zapiskom in prej omenjenim fotografijam služi za podlago, je navezava na arhiviranje, na človeški trud, da bi še nekaj tako krhkega in mimobežnega, kot je neka brošura z zapiski, čim dlje obstalo.
Drugi del projekta predstavlja avtoričino soočenje z omenjenim depojem, in sicer v obliki filmskega eseja. Gre za posnetke preparatov mrtvih živali v plastiki, kot zvočna podlaga – prehod med živim in neživim, fikcijo in resničnim – pa služi zvok zaposlenih v depoju in posnetki ulic BTC-ja lanskega marca, ko je bilo zaradi ustavitve javnega življenja tam večinoma mogoče slišati le golobe in prezračevalne naprave. Da ustvari novo referenco, jih je podnaslovila z že omenjenimi zapiski. In izkušnja depoja? »Dolgo sem o tem razmišljala kot o nečem, kar ni na ogled, kar je odsotno, se skriva in čaka, zato sem se bala, da tam ne bom našla tega, kar sem iskala. A ko v videu enkrat pokažem te živali, je s to idejo konec, ne morem je več doživljati kot nekaj, česar ni,« še sklene.