Posejano s pisanimi čolnički lokalnih ribičev je Ohridsko jezero v jutranji meglici še bolj čarobno kot sicer. Ko se večina odpravlja v službo, se oni že vračajo z jutranjim ulovom: ohridsko postrvjo (Salmo letnica), ki jo na albanski strani poznajo kot »koran«. Živi samo v tem jezeru, zaradi slastnega rožnatega mesa pa je izjemno priljubljena daleč naokrog. Tako je bilo že od nekdaj, v srednjeveških časih so jo celo opevali v pesmih. A prav njena priljubljenost bi lahko bila zanjo pogubna. »Pred tridesetimi leti bi lahko na pet trnkov ulovili trideset kilogramov rib. Danes jih nastavimo sto, pa nam jih včasih ne uspe uloviti niti tri kilograme,« je za britanski BBC spregovoril Roland Bicja, ribič iz Lina, vasice na albanski obali jezera. V 90. letih prejšnjega stoletja so jih nalovili po 120 ton na leto, sredi prejšnjega desetletja le še dobrih 60 ton. Stanje se je najbolj spremenilo po razpadu Jugoslavije, ko so zaradi kaosa padla vsa prej vzpostavljena pravila. Tudi kar zadeva regulacijo ribolova. S postrvjo se je dalo na hitro zaslužiti. »Kar naenkrat je bilo na jezeru po sto, včasih celo dvesto čolnov,« se spominja Bicja.

Umetno povečevanje ribje populacije

Z ribištvom in posledično s to postrvjo je povezana vsaka od bližnjih domačij, generacije moških so zgodnja jutra preživljale na kristalno čisti vodi jezera, ki leži na meji med Severno Makedonijo in Albanijo. A zdaj so v neprijetni situaciji – po eni strani morajo naloviti dovolj rib za lastno preživetje, po drugi jih lahko prav s tem iztrebijo. Bicja in sovaščani so se zato pridružili projektu, v sklopu katerega se trudijo okrepiti populacijo postrvi v jezeru in ob tem ohraniti službe ribičev. V času drstenja od decembra do marca, ko je komercialni lov prepovedan, so ribiči plačani za ulov ribe, pridobitev sperme in iker ter umetno oploditev jajčec. Te v drstilnici naslednjih deset mesecev rastejo in se razvijajo, dokler niso pripravljene na vrnitev v jezero. Leta 2005 je na pomoč pri obnovi ribogojnice priskočila celo Svetovna banka, stanje se počasi izboljšuje, a podatkov o tem, koliko v jezero izpuščenih rib preživi, ni. Kot pri večini podobnih projektov strokovnjakom pač zmanjkuje denarja. Na severnomakedonski strani je lov prepovedan, dokler ne bo zbranih več informacij, na albanski strani lahko lovijo le ribiči z licenco. Kar nikakor ne pomeni, da ni nezakonitega lova. »Nikoli se ne bomo mogli znebiti vseh. Lahko se samo trudimo, da jih je čim manj,« o ribičih na črno pravi Zoran Spirkovski s hidrobiološkega inštituta na Ohridu. Kadar jih ujamejo na delu, jim zaplenijo vso ribiško opremo. »Ohridska postrv je najpomembnejše, kar imamo v naši vasi. Vsi moramo skrbeti zanjo in dojeti, kako zelo posebna je,« še pravi Bicja.

Muzej živih fosilov

Sčasoma bi celotno območje Ohridskega jezera lahko pristalo na seznamu ogroženih območij, kar bi pomagalo zaščititi neokrnjeno naravo ter 212 endemičnih vrst, od katerih jih je pet omejenih na ekosistem v samem jezeru. Endemit je žival ali rastlina, ki jo je mogoče najti le v nekaterih omejenih predelih sveta (pri nas denimo človeška ribica in soška postrv). Mednje se uvršča skoraj cela prehranjevalna veriga, vse od alg do planktona in rastlin, črvov in polžev. Prav zaradi njih se je enega biotsko najbolj raznovrstnih jezer na svetu oprijel vzdevek evropski Galapagos, znanstveniki pa mu pravijo kar muzej živih fosilov. Prevelik izlov rib pa ni edina težava, s katero se soočajo na enem najstarejših jezer na svetu, ki naj bi nastalo pred štirimi do desetimi milijoni let. Problema jezera in okolice, ki je od leta 1980 na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine, sta tudi onesnaževanje in turizem oziroma vse množičnejši gradbeni projekti. Skupaj s Prespanskim jezerom in okolico je bilo jezero leta 2014 razglašeno za čezmejni biosferni rezervat.