Soliden odgovor na to, kako in zakaj je to vendarle možno, so ponudili na (še) javnem radiu v oddaji Studio ob 17. Razpoke v hiši demokracije se pojavijo že dosti prej, preden se zruši. Navadno se erozija kaže v obliki korupcije tistih, ki bi morali demokratično ureditev braniti v skladu s svojimi zaobljubami in po službeni dolžnosti. V afganistanskem primeru je to bil administrativni aparat in do zob oborožena, kar 300.000-glava vojska. Za oboje so Američani s svojimi zavezniki porabili milijarde dolarjev. Ampak kaj, ko v svoje poslanstvo ne vojaki ne uradniki niso verjeli. Videli so namreč svoje nadrejene, kako prodajajo orožje sovražnikom demokracije, talibanom, in kako za mastne podkupnine gledajo stran, ko bi morali ukrepati. In ko mali človek, vojak, nižji uradnik, navadni državljan vidi, da niti supersila ne more ustaviti fanatičnih norcev in da njegovi nadrejeni, najbolj odgovorni za obrambo demokracije, sodelujejo s skrajneži za lastno korist, se začne razkroj. Vera v smisel boja z brezobzirnimi fundamentalisti upade. Množijo se tisti, ki se uklanjajo, prilagajajo ali bežijo drugam.

Tudi pri nas se dogaja podobno. Politični prvaki in poslanci, ki so še leta 2018 svoje mandate in stolčke dobili na podlagi slavnostnih obljub, da ne bodo nikoli in pod nobenim pogojem sodelovali z režimom Janeza Janše, so v začetku leta 2020 izdali svoje volivce in storili prav to. V zameno za podaljšanje svojega političnega bivanja so ustoličili režim, ki javno s kršenjem predpisov in ustave ter zlorabo oblasti prevzema popolno kontrolo. Mnogi od teh politikov režim še danes podpirajo. Tisti, ki so ga prenehali podpirati, pa dejstvo, da so ga ustoličili, skušajo čim prej potisniti v pozabo ter brezsramno trdijo, da njihov odhod v koalicijo z Janšo ni bil napaka.

Zgledu korumpiranih politikov pri nas sledi precej gospodarstvenikov in uradnikov, ki po svoji politični provenienci sicer niso »talibansko« naravnani, »krasi« jih pa »razumnost«, smisel za sklepanje dogovorov v stilu »daj – dam«. Posledice njihovih dejanj jih ne skrbijo. Ker za aktualni režim zaradi epidemije ne velja zlato finančno pravilo, se ta lahko brezmejno zadolžuje. »Politično-poslovna« tržnica je podivjala.

Zadnji primer, kako to gre, je javna RTV. Njen padec v roke režimske propagandne mašinerije je pred vrati in to bi po pomenu lahko primerjali denimo s padcem afganistanskega Mazar i Šarifa, donedavnega stebra v boju proti mračnjaštvu. Generalni direktor Whatmough je na RTV prišel pred leti v vlogi strokovnjaka za finančno poslovanje in si je s pozicije člana, kasneje predsednika nadzornega sveta, prizadeval za saniranje poslovanja našega največjega kulturnega zavoda. Pri tem ni bil pretirano uspešen, saj prejšnji generalni direktor ni imel v mislih sanacije zavoda, ampak bolj novogradnje in vse, kar je po »običajih naše dežele« povezano s takimi investicijami.

Seveda se je Whatmough srečal s starim, neizogibnim mefistom, nakupovalcem duš, ki mu je na uho zašepetal ponudbo, ki je ni mogel odkloniti: pomagali ti bomo na položaj in zagotovili vse, da boš v svoj CV lahko vpisal, da si rešil nerešljivo nalogo – sanacijo RTV, v zameno pa… In tako smo, kjer smo. Konec julija je ambiciozni mladi mož prekoračil Rubikon, zlorabil predpise in izvedel načrtovani udar na obkoljeni Mazar i Šerif…, pardon, RTV Slo. Nekateri svetniki programskega sveta RTV so odločilno sejo namerno obstruirali, nekateri so bili fizično predaleč, da bi prišli opravljat svoje poslanstvo – branit avtonomijo RTV.

Med izjavami tistih članov programskega sveta, ki so prišli na sejo in potem žalovali nad razrušenimi stebri javne RTV, pa je zaznati majhne, a pomenljive razlike. Medtem ko svetnik A odkrito pove, da je šlo za načrtovan politični udar, in s prstom pokaže na generalnega direktorja, svetnik B v prvi osebi množine »samokritično« za žalostni dogodek obtoži zgolj programski svet sam oziroma kako »smo« dokazali, da ne odločamo o ničemer več. O tem, da je to delo režima in mule Vatmufa, pa nič, kdove, zakaj.

Komu čez še civilno obleko že raste brada, turban ali burka pa tudi nista daleč, da si v skladu z zadnjo modo nadene to ali ono (še), ni prav jasno. Bo pa kmalu. Kot že tolikokrat v zadnjem letu in pol.

Dragan Matić, Srednje Gameljne