Dr. Fortuna meni, da »je UKCL zastarela bolnišnica, zato je vsaka večja investicija metanje denarja skozi okno. Potrebna je čimprejšnja izgradnja nove, moderne bolnišnice, toda do takrat bo preteklo precej let«, tako da »o ustreznem prezračevanju lahko še kar nekaj časa samo sanjamo«. Na drugem mestu nas opozarja: »Ker ne gre samo za infekcijske bolezni, ampak tudi za izpostavljenost prašnim delcem ter drugim škodljivim snovem našega okolja, vključno s kancerogenimi agensi, sta načrtovanje in gradnja novih bolnišničnih kapacitet izrednega pomena.«

Po njegovem mnenju smo torej v brezizhodnem položaju: pred škodljivimi snovmi iz notranjega in zunanjega okolja današnjih bolnišnic se lahko rešimo le z gradnjo novih bolnišnic, a teh še mnogo let ne bomo gradili, vlaganja v boljše prezračevanje obstoječih stavb pa so nesmiselno zapravljanje denarja. In ko bi pričakovali, da bo podprl vsaj naravno prezračevanje (odpiranje oken), zavrne tudi to: zatrdi, da je (vsaj v v ljubljanskem onesnaženem okolju) odpiranje oken bolj škodljivo kot koristno in da je bolje, da tega ne počnemo.

No, dr. Fortuna nas tudi »potolaži«: prezračevanje bolniških sob, hodnikov, sanitarij in vsega preostalega je seveda pomembno za preventivo širjenja okužb, ni pa najpomembnejše. Da bi utemeljil trditev o manj pomembni vlogi prezračevanja, v svojem prispevku ležerno meša različne povzročitelje bolezni, ki se seveda vsi ne prenašajo po zraku.

Razkuževanje rok ima pri koronavirusu manjši pomen

Za laičnega bralca naj poenostavljeno zapišem, da se v notranjem okolju stavb lahko srečamo s škodljivci, ki delujejo s takojšnjimi posledicami v obliki posamičnih okužb ali epidemij (na primer virusi, bakterije), in s tistimi, ki prispevajo h kroničnim boleznim (na primer cigaretni dim, radon in druge kancerogene snovi) in katerih delovanje zaznamo šele na dolgi rok. Infekcijske klice se prenašajo na različne načine. MRSA (na antibiotik meticilin odporen stafilokok), ki ga omenja dr. Fortuna, se v bolnišnicah širi preko onesnaženih rok (zlasti zdravstvenih delavcev) in površin v okolici okuženega. Pri preprečevanju te okužbe prezračevanje ni v ospredju, pač pa pogosto umivanje in razkuževanje rok.

Nekatere epidemije se širijo z okuženo vodo: v manj razvitih predelih sveta je tak primer (še vedno) kolera, v naših bolnišnicah je to legionarska bolezen, ki v bolnišnico prav tako vdre z okuženo vodo, vendar se ne prenaša z zaužitjem, temveč z vdihavanjem okuženih vodnih kapljic (aerosola), ki nastajajo na primer med tuširanjem. Najbolj množično zbolevanje z najhujšimi posledicami pa povzročajo respiratorne okužbe (na primer gripa, covid-19). Te se prenašajo po zraku preko aerosola, ki ga izdihujejo okuženi bolniki in ki v zaprtem prostoru dolgo lebdi v zraku. Kljub drugačnim začetnim ukrepom se je izkazalo, da pri koronavirusu razkuževanje površin nima pomena, maske so koristne, če zadržujejo aerosol (maske FFP2), prezračevanje pa je ključnega pomena, saj iz prostora odstrani kužno snov ali jo vsaj zelo močno razredči.

Naj omenim še snovi, ki pretijo iz zunanjega okolja in zaradi katerih dr. Fortuna priporoča zapiranje oken: ali meni, da snovi iz hudo onesnaženega zunanjega zraka industrijskega mesta ne prodrejo v notranjost bivališč? V primeru radona je zapiranje oken še dodatno nespametno: čeprav prihaja od zunaj, se kopiči v kletnih in pritličnih prostorih in se ga lahko znebimo samo s prezračevanjem.

Kaotično naštevanje različnih škodljivih snovi iz zunanjega in notranjega okolja piscu služi za zmanjševanje pomena prezračevanja. »Bolj pomembna sta načrtovanje in gradnja takih zdravstvenih objektov, v katerih bodo bolniki in zaposleni čim bolj zaščiteni pred prenosom okužb med zdravimi in bolnimi ter tudi med bolniki.«

Nikakor se ne strinjam, da je zaradi škodljivih snovi v zunanjem in notranjem okolju bolnišnic treba na novo sezidati bolnišnice na drugih, bolj zdravih lokacijah (v druge razloge za novogradnje se v tem prispevku ne spuščam). Kar se tiče bolj zdravega zunanjega okolja, se je treba spomniti, da človek razen zadnjih let življenja biva v bolnišnici največ nekaj tednov, ves preostali čas pa se z natanko enakim zunanjim okoljem spopada na delovnem mestu, v domačem okolju in med hojo po mestnih ulicah. Ali naj se skupaj z bolnišnicami kar vsi preselimo v zdravo okolje? Ali se ne bi ob sedanjem načinu življenja onesnaževanje skupaj z nami razširilo tudi na vrh Triglava? Pravi odgovor so sistemski in ciljani ukrepi za odpravljanje onesnaževanja zunanjega okolja, ne pa bežanje pred njim, ker mu ubežati ne moremo.

Prezračevanje je »ključen ukrep«

Nemara pa dr. Fortuna meni, da so nove bolnišnice potrebne zaradi onesnaženega notranjega okolja? Pogrešam argumente, kako bi nova bolnišnica (namesto izboljšanja stanja v obstoječi) prispevala k prenosu okužb: dr. Fortuna navaja zgolj osebno zaščitno opremo, omejitve stikov in gibanja ter testiranje. Zaradi tega ne potrebujemo novih zidov. Velikokrat se je že izkazalo, da so MRSA, legionela, gripa in koronavirusi velik problem tudi v najmodernejših bolnišnicah.

Stališče dr. Fortune je podobno tistemu, ki ga je med epidemijo covida-19 dolgo zagovarjala Svetovna zdravstvena organizacija in ga še vedno sporoča tudi slovenska uradna stroka. Prevedeno v praktičen jezik je približno naslednje: »Že že, prezračevanje je najbrž koristno, ampak ne pretiravajmo. Edina prava stvar je cepljenje.« Naj takoj zapišem: izrecno zagovarjam cepljenje in pozivam omahljivce, naj ponovno pretehtajo razloge, zaradi katerih se ne odločijo zanj. Vendar pa cepljenje ne more nadomestiti zračenja, saj deluje na drugem členu v verigi okužbe: zračenje preprečuje, da bi prišli v stik z bolezensko klico, cepljenje pa predpostavlja, da smo izpostavljeni okužbi, ki jo bomo s cepljenjem lažje premagali.

Na podoben način so zdravniki v preteklosti kljub dokazom zanemarjali vlogo širjenja kolere z okuženo vodo in vlogo nesnažnih rok zdravnikov pri prenašanju poporodne mrzlice. In da ne bom ostal pri zgodovini: še danes se srečujemo s podcenjevanjem pomena razkuževanja rok pri preprečevanju prenosa MRSA in mnogimi smrtmi zaradi tega. Pri razumevanju pomena okuženega zraka živimo v času izpred sistemske skrbi za pitno vodo, ki je v zadnjih 100 letih rešila stotine milijonov življenj. Zaradi spregledovanja pomena okuženega zraka med epidemijo covida-19 so v svetu umrli milijoni in v Sloveniji tisoči.

Prispevek dr. Fortune se je pojavil v času, ko je peščici strokovnjakov in znanstvenikov iz vsega sveta po več kot letu dni uspelo prepričati uradno medicinsko stroko in oblasti vsaj v nekaterih državah, da se novi koronavirus širi v obliki aerosola in da to novo spoznanje narekuje drugačno prioriteto ukrepov za preprečevanje širjenja. Prezračevanje ni samo »eden od koristnih ukrepov«, temveč »ključen ukrep«. Zanašanje na cepljenje kot edini in odrešujoč ukrep je nevarno, ker omogoča pasivnost tistih, ki bi morali poskrbeti tudi za druge ukrepe. To je podobno, kot če bi se pri epidemiji kolere zanašali na cepljenje, ob tem pa dopustili pitje vode iz onesnaženih virov. Ali če bi zaradi rezistentnih bakterij v bolnišnicah cepili vse prebivalce (ob prihodu v bolnišnico bi bilo prepozno!), namesto da bi skrbeli za razkuževanje rok zdravstvenega osebja.

Še enkrat pozivam odgovorne: ne prepuščajte skrbi za prezračevanje prosti presoji posamezne ustanove in posameznega državljana.

DUŠAN KEBER