Burna mehiška družbenopolitična zgodovina se je vselej zrcalila tudi v umetnosti: bodisi je šlo za megalomanske likovne upodobitve konkistadorskega uspeha in nasilja, bodisi za filme, ko si je šele val »novega mehiškega filma« z zgodbo o španskem pokolu Aztekov v Tenochtitlanu upal obračunati z zavojevalci, bodisi za literaturo, ko Octavio Paz v svojem eseju o smrti razglablja, kako pomemben del identitete Mehičanov je smrt. Morda v primerjavi z drugimi narodi pri njih celo najbolj pomemben.
Maksimilijanovo smrt za svoj čas provokativno tematizira tudi serija slik Edouarda Maneta Usmrtitev cesarja Maksimilijana I. (1867–1869). Prikazuje trenutek, ko je mehiški eksekucijski vod sprožil smrtonosne strele na habsburškega plemiča in njegova mehiška pomočnika, Mejio in Miramona. Mehiški vod? Oblečeni so vendar v francoske uniforme! Manet s tem sporoča, da so bili Francozi z Napoleonom III. na čelu tisti, ki so v resnici krivi za smrt nesrečnega cesarja. Slikar je sicer o isti temi izdelal tri velike oljne slike, manjšo oljno skico in litografijo. Vseh pet del je bilo združenih na razstavi v Londonu in Mannheimu v letih 1992–1993 in v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku leta 2006. (Foto: Wikipedija)
Tisti, ki mu je uspelo vsaj nekoliko začutiti pristno mehiško dušo, je ilustrator, stripar in publicist Zoran Smiljanić. V soavtorstvu z Marijanom ...
Povprečna vrednost razširjene košarice 28 skupin živil se je ob zadnjem popisu z dne 4. decembra še znižala in je najnižja doslej. Tokrat znaša 34,76...
