»Najlepše stvari, ki nam jih je uspelo posneti, so razstavljene. Portreti čudovito lepih ljudi. Hkrati smo namenoma vključili portrete brezčutnih posledic našega sveta,« je o razstavi dejal Tomo Križnar. Z ženo sta namreč leta 2017 presenečena ugotovila, da se v Nubskih gorah najdejo gobavci, ki nimajo nobene oskrbe. Ljudje trohnijo pri živem telesu, čeprav ima Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) na voljo učinkovita zdravila in cilj, da bo to bolezen iztrebila s sveta. Po štiriletni kampanji zakoncev Križnar in boju za skrb za sudanske gobavce generalni direktor WHO do danes k njim ni poslal zdravnikov, ker ne želi tvegati njihovih življenj na vojnih območjih Sudana. »Imamo zdravila, pa jih ne damo. Vsak dan se cepimo, vsi moramo biti precepljeni, tam pa so prav tako ljudje kot mi. A zahodna družba gleda proč. Vedno slabše je,« razloži Križnar in doda: »Kar doživljajo naši prijatelji v Afriki v težko dostopnih gorah, ki jih oblegajo različne vojske, so posledice trohnenja etike nas v prvem svetu.«
Prihodnje leto film
S svojim delom želita Križnarjeva ozaveščati in prispevati k ohranitvi tamkajšnjih staroselcev. Prihodnje leto bo v sodelovanju s Televizijo Slovenija, režiserjem Mihom Mohoričem in pod vodenjem Maje Weiss izšel tudi dokumentarec Trohnenje 2021. Trenutno je v fazi montaže, pred ustvarjalci pa je težka naloga. Posnetki so namreč del zakladnice gradiva, ki je nastajalo vse od leta 1979. »Iz toliko let posnetkov je težko izluščiti tiste, ki bodo šli v eno uro dokumentarca. Vse je pomembno,« je razložil Križnar. S pretresljivim filmom o gobavcih našega stoletja bi radi ljudem odprli oči. Želi, da bi se začele dogajati konkretne spremembe tudi na ravni najvišjih institucij. »Marsičesa, kar bodo videli, gledalci ne bodo verjeli. Še vedno imam upanje in vem, da moramo vse to povedati. Ker so razmere v Afriki bolj nevarne kot vsi virusi.« Prepričali bi radi s simboli: »Tako kot vietnamska deklica, ki je bežala pred napalmom, ko je ena fotografija dvignila ves svet.«
Montažo in postprodukcijo lahko ljudje podprejo tudi z donacijami. Od tistih, ki si bodo ogledali razstavo in film, pa ne želijo drugega kot to, da bi raziskovali naprej. »Mi popotniki smo se nekega lepega dne zavedali, da ni, kot smo sanjali, da v Afriki ni eksotike. Ljudje imajo zelo konkretne probleme,« so besede slovenskega humanitarca. Neverjetno se mu zdi, da afriške domorodne ljudi še vedno razglašajo za divjake, ki nimajo pravic do svoje zemlje, ker te niso zapisane v katastrih. »Zaradi tega jih še danes iztrebljajo. Bolj ko so nedolžni, povezani z naravo, več možnosti je, da bodo izginili,« razmišlja humanitarec in dodaja, da upa, da si bodo prihodnje generacije upale pogledati resnici v obraz.
