Letošnjo špansko pentljo je Roglič začel v enakem slogu kot lansko – z zmago v uvodni etapi, le da je bil v soboto 7,1 kilometra dolg kronometer, oktobra lani pa 173 kilometrov dolga etapa od Iruna do Arrateja. Kisovčan je dobil že tretjo posamično zaporedno vožnjo na čas v zadnjih treh letih na Vuelti, s čimer je skupno število etapnih zmag na španskih tleh povečal na šest, po tri etapne skalpe pa ima še na francoskem Touru in italijanskem Giru. Olimpijski prvak v kronometru iz Tokia je v Burgosu, ki je prvič gostil uvodno dejanje Vuelte, upravičil vlogo glavnega favorita in 76. dirko po Španiji začel tako, kot je končal lansko – v rdeči majici vodilnega v skupnem seštevku. In na šestem kronometru na španskih cestah (po tri na dirki po Baskiji in Španiji) še šestič stopil na najvišjo stopničko.
»Noro. Očitno je bilo dovolj za zmago. Super zadovoljen sem z razpletom kronometra. Bilo je zares težko že od začetka, ves čas je šlo na polno. In ko prečkaš ciljno črto, si ne želiš niti kilometra več,« je vožnjo na čas, ki se je začela pred skoraj 800 let staro stolnico v Burgosu (posvečena je Devici Mariji, v njej pa je svoje zadnje bivališče našel tudi legendarni vitez El Cid), ocenil Primož Roglič. Na vrhu vzpona na Alto de Castille (več kot sedemodstotni naklon) je bil peti, slabe štiri desetinke sekunde za rojakom Janom Tratnikom (Bahrain Victorius). Fant iz Idrije, sicer aktualni državni prvak v kronometru, je na koncu osvojil odlično tretje mesto s sedmimi sekundami zaostanka za rojakom Rogličem, med njiju pa se je s šestimi sekundami zaostanka vrinil Španec Alex Aranburu (Astana-Premier Tech).
Kronometrsko kolo v zlati barvi
Roglič, ki mu je proizvajalec koles Cervelo v čast zlate olimpijske kolajne kolo za kronometer obarval v zlato, si je v nadaljevanju na spustu in ravnini privozil precej sekund ter dosegel svojo 54. zmago v profesionalnem kolesarstvu. »Vuelta mi je zelo všeč. Rad zmagujem in zaradi tega mi je ta dirka še posebej pri srcu. Nanjo imam zelo lepe spomine iz let 2019 in 2020, ko sem obakrat končal v rdeči majici,« je že na petkovi predstavitvi ekip dejal Roglič. Po sobotnem kronometru jo ima zagotovo še za odtenek rajši, čeprav mu nekaj ni bilo jasno: »Pojma nimam, kje sem dobil etapo, saj sploh nisem poznal vmesnih časov. Vedel sem, da bom moral hitro voziti navzgor, na poti navzdol pa preživeti vse ovinke in pritiskati na ravnem.«
Včerajšnja etapa je bila po pričakovanju namenjena sprinterjem, v ciljnem sprintu pa jo je dobil Belgijec Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix). Glavnina je tri ubežnike ujela slabih dvajset kilometrov pred ciljem, 23-letni Philipsen pa je v finišu ugnal Nizozemca Fabia Jakobsena (po lanskem grozovitem padcu na dirki po Poljski je bil nekaj dni celo na robu preživetja) in Avstralca Michaela Matthewsa (BikeExchange), ki mu je do »brona« z dobrim delom v sprinterskem vlaku pomagal tudi klubski kolega Luka Mezgec. »Neverjetno. Pred etapo so moji moštveni kolegi o možnostih za mojo zmago govorili v skupinskem klepetu na družbenem omrežju. To so bile naše in moje sanje, o katerih nisem hotel govoriti na glas, a so se zdaj uresničile. Ena etapna zmaga je bila cilj, ki smo ga uresničili že v prvi sprinterski etapi. Zdaj moramo tako še nadaljevati, saj imamo dobro ekipo za vse profile prog. Hvala sotekmovalcem, ki so dokazali, kako zelo motivirana je naša ekipa za to dirko,« je po svoji deveti zmagi v karieri in drugi na Vuelti (prvo je dosegel lani) dejal Jasper Philipsen.
Španec »ukradel« dve sekundi
Tudi po včerajšnji etapi, ki presenetljivo ni imela niti enega kategoriziranega vzpona, je Roglič obdržal skupno vodstvo in rdečo majico. Drugouvrščeni Aranburu mu je na progi s startom v Caleruegi (tam se je leta 1170 rodil katoliški duhovnik Dominik Guzman, ustanovitelj dominikanskega reda) »ukradel« dve bonifikacijski sekundi na vmesnem sprintu petnajst kilometrov pred ciljem. Kljub temu je bil Roglič (33. mesto v času zmagovalca) zadovoljen, saj ima še vedno štiri sekunde naskoka, poleg tega se je štiri kilometre pred ciljem za las izognil padcu velike skupine kolesarjev: »Kot sem že večkrat rekel: moraš preživeti, se peljati skozi in imeti nekaj sreče. Tokrat sem jo imel, saj sem se uspešno izognil padcu. Prav nič ne bi imel proti, če bi Aranburu prevzel rdečo majico, čeprav to ne bi veliko spremenilo zadeve. A za nas je bila nedelja vseeno dober dan. Užival sem in upam, da bo tako tudi naprej.«
Danes bo na vrsti zahtevna etapa od Santo Domingo de Silosa do vrha na Picon Blancu, dolga 202,8 kilometra. Gre za drugo najdaljšo etapo letošnje dirke po Španiji, za konec pa sledi zelo zahteven ciljni vzpon, dolg 7,6 kilometra s povprečnim naklonom 9,3 odstotka. Roglič po tej progi še ni vozil, zato je v svojih napovedih zelo previden: »Letos ne poznam nobenega od ključnih vzponov. A jasno je, da bo vse odvisno od nog. Če bodo prave, ne bo nobenih težav, etape in vzponi pa bodo enaki za vse. Šele ko bomo vozili, bomo videli, ali nam bodo vzponi všeč ali ne.«
