Iz rudnika v šolske klopi

Ko je Demokratična republika Kongo kot ena izmed zadnjih držav na svetu pred dvema letoma uvedla brezplačno šolstvo, je to imelo pozitiven učinek. V šolske klopi je začelo prihajati vse več otrok. Ti so dotlej v dnevnih kopih iskali cinkovo, kobaltovo in bakreno rudo, pogosto z vso svojo družino, ki je tako služila za dnevni kruh. Pred uvedbo brezplačnega osnovnega šolanja vrat hrama učenosti ni prestopila kar četrtina oziroma šest milijonov kongovskih otrok. Po prelomni odločitvi vlade so šole začeli obiskovati štirje milijoni otrok, toda več sto tisoč jih zaradi revščine še vedno ni prestopilo šolskega praga in nadaljujejo z delom v dnevnih kopih. V Kipušiju, enem izmed središč izkopavanja rudnin, je kar 75 odstotkov več učencev začelo obiskovati osnovno šolo. Od Unicefa dobivajo osnovne šolske potrebščine, šolske torbe, zvezke, pisala in tudi belo-modre šolske uniforme, ki so obvezne za osnovnošolce. Prebivalka Kipušija, gospa Rachel, je za tiskovno agencijo Reuters povedala, da je v šolo poslala tri svoje otroke, dva pa te sreče nista imela in morata z njo še naprej kopati rudo, da bi izpolnili dnevni minimum nakopane rude za boren zaslužek 40 evrskih centov. Delo otrok je tako težavno, da se malčki pred mukami poskušajo zamotiti s pitjem alkohola. Morda bi oblasti starše lažje prepričale, da otroke pošljejo v šolo, če bi bili poleg brezplačnega šolstva deležni še brezplačnih obrokov, razmišljajo v civilnodružbenih organizacijah. Toda takšne razširitve investicij v šolstvo si kongovska vlada ne more privoščiti. Na odhod v šolo čaka tudi 12-letni Sam, ki je svoje otroštvo – šest dni na teden – preživel s kopanjem rude, lomljenjem kamenja in polnjenjem vreč. Mama mu je obljubila, da ga bo naslednje leto poslala v šolo. Dotlej bo še naprej garal 12 ur na dan za dnevni zaslužek 12 evrskih centov, ki jih njegova družina potrebuje.