Bodimo pošteni: Odred odpisanih: Nova misija pravzaprav ni nadaljevanje Odreda odpisanih. Ne. Akcijska avantura iz leta 2016 je bila tako velika polomija, da bi pri studiu Warner Brothers na to poglavje najraje pozabili. Zato v kino letos ne pošiljajo nadaljevanja, ampak film, ki naj bi pokopal prvenec in potisnil franšizo v pravo smer. Pa čeprav je prvi film, v katerem je Jokerja igral Jared Leto, ob proračunu 175 milijonov v blagajne prinesel tri četrt milijarde dolarjev. V angleščini so tako naslovu Suicide Squad zgolj dodali določni člen the. Zato da je gledalcu, še preden kupi kinovstopnico, jasno, da novi Odred odpisanih ni zgolj nova misija, ampak film, tako rekoč posnet na novo. Američani bi temu rekli ponovni zagon. Mehki, če želite. V režisersko sedlo pa so za posebno misijo postavili kar režiserja konkurence. James Gunn je doslej za Marvel posnel finančno in kritiško uspešne Varuhe galaksije (2014) in Varuhe galaksije: 2. dejanje (2017).

A če so zakulisne zgodbice prepletene in zamotane kot odloki naše vlade, je njihov scenarij diametralno nasprotje. Zgodba enajstega superherojskega izdelka iz filmskega univerzuma stripov DC Comics (DCEU) je enostavna, da bolj ne bi mogla biti. Okej, tudi nenavdahnjena in pozabljiva. Obveščevalka Amanda Waller, ki jo igra oskarjevka Viola Davis (Fences), za najbolj nevarne misije ameriških geopolitičnih igric znova novači najslabše med najslabšimi. Tako imenovane superzločince, ki jih v zaporu Belle Reve, zaporu z najvišjo smrtnostjo v deželi svobodnih, ne manjka. Na čelu skupine odpadnikov je Bloodsport, ki ga igra odlični Idris Elba, na kup pa največje barabe zbobnajo tako, da jim v zameno za privolitev ponudijo znižanje zaporne kazni in jim v glavo za primer neposlušnosti vsadijo eksploziv. Čisto po slovensko torej; če ne kimaš, te ni več.

In ker med nepridipravi niso le tipični plačani morilci, temveč tudi neuravnovešena nekdanja psihiatrinja Harley Quinn z nasmehom Margot Robbie. Pa gospodična, ki jo ubogajo podgane, v izvedbi portugalske zvezdnice Daniele Melchior, in recimo morski pes, ki hodi po dveh nogah in govori kot Sylvester Stallone; je akcijska komedija na papirju obljuba odbitega, parodičnega in krvavega spektakla. In tale Warnerjev popravni izpit resnično navije obrate ekscesnega, blesavega in bebastega do konca, svoje antiheroje pa pošlje na izmišljen južnoameriški otoček, kjer vlada kontrameriški režim. Kar v klasičnem čezlužnem prevodu pomeni socialistično državico Corto Maltese. Tako da niti ni čudno, da je osrednja pošast filma velikanska zunajzemeljska morska zvezda, ki ne le da lomasti po privatni lastnini kot Godzila in ugrablja ume državljanov, temveč je za povrh še peterokraka, rožnata in modra – navznoter pa seveda rdeča.

Politični medtekst filma je sicer zabaven, a obenem bolj kot ne slučajen in neizkoriščen. Tako je tudi sicer. Odred odpisanih Jamesa Gunna je namreč film, ki na vsakem koraku kljubuje žanrskim konvencijam superherojskega filma, ne premore pa fine ironije in subverzivnosti sorodno obešenjaškega predhodnika Deadpool (2016). Lastne anarhičnosti ne poveže v nič otipljivega, preigravanje filmskih tropov je zgolj in le v službi cirkusantstva. Tudi štosi bistveno ne presegajo spletnega humorja. Povedano enostavneje: ponovni zagon Odreda odpisanih je zelo nasilen, zabaven, dobro odigran in vsaj na površju atipičen spektakel. Res je tudi, da zlobnih socialističnih morskih zvezd še nismo videli, a filmu kot parodiji manjka pravega ugriza, zaradi česar je kot celota navsezadnje zgolj za odtenek nad žalostnim povprečjem letošnje poletne produkcije.