Goran Dragić, zlati kapetan:

Celo poletje sem bil največji navijač slovenske reprezentance. Moram poudariti, da sem resnično užival v predstavah, ki so jih igralci prikazovali. Igrali so moderno in hitro košarko, eno najlepših na celotnih olimpijskih igrah. Na koncu se na žalost ni izšlo za kolajno, ki smo si jo vsi tako močno želeli. A moštvu nimamo česa očitati, saj se je borilo do zadnjih atomov moči in poskušalo vse, da bi prišlo do kolajne. Se je bilo težko pobrati po tesnem porazu v polfinalu proti Franciji? Sam bi rekel, da ne bi smelo biti težko, saj je bila v igri še vedno kolajna. To je bila za vse še vedno velika motivacija. Se jim je pa razočaranje po tekmi s Francijo poznalo pri samozavesti in posledično slabšem metu. Očitno je bilo, da je bila želja prisotna, a je bilo po 40 minutah treba priznati, da je bila Avstralija enostavno boljša.

Peter Vilfan, košarkarska legenda:

Ko govorimo o nastopu Slovenije na olimpijskih igrah, je treba iti nazaj do Kaunasa in se spomniti, da smo konec junija in v začetku julija igrali v kvalifikacijah, na katerih nas niso imeli za favorite. Premagati smo morali Litvo pred polno dvorano njihovih navijačev. Uspelo nam je, kar je bil pravi čudež, vsi pa smo to ocenili za vrhunski rezultat. V Tokiu smo nato nanizali štiri zmage, milimeter pa nas je ločil tudi od finala. Kar zadeva tekmo za 3. mesto, sem vedel, da se bodo igralci psihološko težko pobrali, ob tem pa se je videlo, da so fizično že precej utrujeni. Sploh Luka Dončić, ki je bil dva meseca izjemno obremenjen. Vedno nam bo malo žal, saj je bila idealna priložnost za še kaj več, morda tudi edinstvena. A če se vrnemo v leto 2017 – tedaj smo po naslovu evropskih prvakov rekli, da se kaj takega ne more več ponoviti. Pa se je. In zdaj igralci že sporočajo, da bomo prihodnje leto krenili braniti naslov evropskega prvaka. Ta ekipa ima pred seboj tri ali štiri leta, v katerih lahko posega po vrhunskih rezultatih.

Jaka Lakovič, nekdanji kapetan in zdaj trener Ulma:

Nad dobrimi predstavami slovenske reprezentance nisem bil presenečen, saj sem vedel, česa so selektor Sekulić in igralci sposobni. Po dominantnih predstavah v kvalifikacijah v Litvi in na začetku olimpijskih iger je prišla polfinalna tekma s Francijo, kjer Slovenija ni igrala slabo, a se je sreča obrnila na nasprotnikovo stran. Psihološki šok je pustil posledice, kar se je videlo na tekmi za 3. mesto, ki pa ne pokvari celotne slike. Izpostavil bi delo Sekulića, ki v košarki deluje že 20 let, tudi na najvišji ravni, in si je priložnost zaslužil ter jo tudi dobro izkoristil. Imel je gromozansko željo po vodenju izbrane vrste. V reprezentanci je pravilno postavil vloge in igro, posledično pa je prišel tudi rezultat.