Mike Tobey – 8,5: Nemudoma je sprejel ponujeno igranje za slovensko reprezentanco in dobil tisto, o čemer prej ni upal niti sanjati – olimpijsko zgodbo. Igranje v izbrani vrsti selektorja Sekulića ga je tako prevzelo, da bi ga rad nadaljeval. Ob predstavah, ki jih je kazal, ima mesto med dvanajsterico zagotovljeno tudi v prihodnje.
Klemen Prepelič – 8,5: Nekdaj svojeglavi »Prle« je postal zrel košarkar z jeklenimi živci, ki mu ne popustijo niti v napetih končnicah. Slovenijo je vrnil v igro za zmago proti Franciji, a nato dobil blokado Batuma ob polaganju v zadnji sekundi, ki ga bo preganjala še nekaj časa. To nikakor ne zmanjšuje njegove vloge, sprejemanje odgovornosti pa le še utrjuje njegov status enega od vodij reprezentance.
Zoran Dragić – 7,5: Igralec, ki si ga želi v ekipi vsak trener. Premore neskončno energijo, česar se košarkar ne more naučiti, ampak mu je dano ob rojstvu. Zaradi odsotnosti na evropskem prvenstvu 2017 si je uspeha srčno želel, v želji pa na zadnjih dveh tekmah nekoliko pregorel.
Jaka Blažič – 7,5: Od prvega dne se je podredil potrebam selektorja, ki ga je videl kot specialista za obrambne naloge. Njegova neverjetna borbenost je dvigovala ekipo in zakrila slabšo strelsko formo na olimpijskem turnirju. V zadnjih dveh sezonah je pri Olimpiji dozorel.
Vlatko Čančar – 7,5: Ker v ligi NBA v dveh sezonah ni veliko igral, je bilo vprašanje, kaj lahko ponudi. Dokazal je, da je z individualnim delom močno napredoval, hkrati pa, da se lahko enakovredno kosa z najboljšimi igralci na svetu in da si zasluži večjo minutažo tudi onkraj Atlantika.
Edo Murić – 7: Kapetan je verjetno pričakoval kakšno minuto več na parketu, a ga to ni odvrnilo od tega, da ne bi v vsakem trenutku iz sebe iztisnil maksimuma. Če ne na igrišču, postaja pravi vodja zunaj njega in dokazuje, da ni bil po naključju izbran za kapetana.
Žiga Dimec – 7: Igralec, ki je morda celo najbolj presenetil. V ponujeni minutaži se je boril kot lev, dobro spremljal branilce, lepo zaključeval po asistencah ter v pravem času delal osebne napake. Takšnega Žigo Dimca si želi v dresu Olimpije videti tudi trener Jurica Golemac.
Aleksej Nikolić – 7: Z Vlatkom Čančarjem se je kot zadnji priključil pripravam reprezentance, zagotovo pa je pričakoval večjo vlogo v ekipi. A na njegovo nesrečo je pred njim igral nepogrešljivi Luka Dončić. V dokaj malo minutah na parketu je naredil tisto, kar se je od njega pričakovalo.
Gregor Hrovat – 7: Pred odhodom v Tokio se je sprijaznil s tem, da bo bolj kot ne tekme spremljal s klopi. A borec, kakršen je, je bil v vsakem trenutku pripravljen na boj. Po njegovi zaslugi se je Slovenija v polfinalu proti Franciji izvlekla iz luknje ob koncu tretje četrtine, s čimer je več kot izpolnil svojo nalogo.
Luka Rupnik – 7: Če ne bi bilo poškodbe Žana Marka Šiška, ga v Tokiu in Kaunasu bržkone ne bi bilo. Rupnik izkušnje ni vzel kot samoumevne in z igrami dokazal, da si je mesto v izbrani vrsti zaslužil.
Jakob Čebašek – /: Skupno je igral le šest minut, a bo svojim vnukom nekoč lahko pripovedoval, da na olimpijskih igrah ni le nastopil, ampak se tudi vpisal med strelce.
Selektor Aleksander Sekulić – 8: Mnogi so napovedovali, da ne bo kos nalogi, a je dokazal, da je zasluženo postal selektor. Kljub kratkim in razbitim pripravam je sestavil atraktivno in trdoživo reprezentanco z izjemnim kolektivnim duhom.
