Za parkirne prostore v večjih mestih, predvsem v prestolnici Ljubljani, velja, da jih je premalo in so premajhna. Kar na neki način ne čudi, avtomobilov je namreč na cestah iz dneva v dan več. Če je bilo še leta 1970 v Sloveniji približno 90 avtomobilov na 1000 prebivalcev, danes številka presega 500 avtomobilov ali 1,3 na gospodinjstvo. Ker je bil pred desetletji normativ en parkirni prostor na stanovanje ali celo manj, ne čudi, da vsakodnevno iskanje prostega mesta vsem, ki živijo v stanovanjskih soseskah, dela sive lase. In kar je najhuje, na obzorju ni videti rešitve.
Seveda je v novih večstanovanjskih objektih dovolj parkirnih prostorov za lastnike, praviloma v podzemnih garažah ali na prostem, a so tudi ti v nekaterih primerih pogojno uporabni. Dejstvo je, da so avtomobili z vsako generacijo dimenzijsko zajetnejši, po trenutno veljavni tehnični specifikaciji pa parkirne označbe upoštevajo dimenzijo vozila 4,7 krat 1,75 metra, pri čemer naj bi na ministrstvu za infrastrukturo pripravljali predlog za povečanje parkirnega polja na 5,2 krat 2,6 metra. A tudi če se bo to zgodilo, to pereče problematike ne bo (povsem) odpravilo, saj bodo nagrajeni zgolj kupci novih in praviloma dražjih stanovanj.
Stroka je prepričana, da bo v prihodnje nemogoče, da bi zagotovili večje število parkirnih prostorov, ki naj bi bili za nameček še večji. Ali prevedeno, treba bo razmišljati o alternativah in parkiriščih, ki ne bodo ravno pred nosom, do njih pa se bo treba odpraviti peš ali s kolesom. Še bolj bogokletno se zdi razmišljanje, da bi zmanjšali število avtomobilov na gospodinjstvo, kar bi pripomoglo k čistejšemu okolju in tudi nižjim stroškom. Ni skrivnost, da stroški, povezani z lastništvom štirikolesnika, občutno bremenijo družinski proračun.
Parkirišča P+R, ki jih poznamo v Ljubljani in naj bi poskrbela, da ljudje z obrobja prestolnice z avtom ne rinejo v center, temveč se tja raje odpravijo brezplačno z mestnim avtobusom, niso nora uspešnica, a bi vključitev železnice v javni potniški promet in predvsem njegova izboljšava lahko prispevali k spremembi potovalnih navad, ki je za delno rešitev problema ključna. A odpravila ga ne bo, saj je prostor za parkirna mesta, pa čeprav manjša od želenih, omejen, čarobne palice pa nihče ne drži v roki.
To pomeni, da bomo vozniki še naprej v stresu, ki ga prinaša iskanje parkirne luknje. Tudi ko prostor najdemo, je treba vzeti v zakup, da zna biti parkiranje drago, ker pa parkirnine nismo pripravljeni plačati ali jo plačamo za krajše obdobje od dejanskega, trepetamo še pred redarji. Seveda iskanje parkirne luknje ni zgolj problem Ljubljane, temveč večjih mest vsega sveta, kar je težava za ene, pa je hkrati vir zaslužka za druge. Toda ljudje imamo radi udobje, sprememba človeške narave pa je še zahtevnejša, kot je zgraditi več parkirnih prostorov. Žal.