Ne le prvi igralec slovenskega moštva, prvi strelec, asistent, kdaj tudi skakalec, podaljšana roka selektorja na parketu, tudi eden najbolj prepoznavnih košarkarjev turnirja v Tokiu 2020 in olimpijskih iger na splošno je bil Luka Dončić. Toda ambiciozni virtuoz pod košema Japonsko zapušča razočaran, čeprav so s soigralci dosegli, kar se je pred poletjem marsikomu zdelo znanstvena fantastika – igrali so v polfinalu. So pa imeli na dlani še bistveno več, najprej boj za zlato kolajno, nato za bronasto. In ker so zaključili s porazoma proti Franciji in Avstraliji, je bila bolečina razumljivo velika.
»Počutim se slabo za vse ljudi v naši državi. Vem, da so vsi navijali. Želeli smo jim dati kolajno in jo osvojiti tudi zase. Zelo močno smo si je želeli, smo pa bili na zadnjih dveh tekmah na trenutke preveč čustveni, sploh jaz. Iz tega se moram kaj naučiti, to ni pravi način obnašanja,« se je Luka Dončić za številna prerekanja s sodniki posul s pepelom. A temperamentni mladenič je hitro našel pozitivne vidike olimpijskega turnirja. Ne nazadnje jih ni treba iskati z lupo. »Smo med najboljšimi štirimi na svetu, Slovenija, z dvema milijonoma ljudmi.«
Francozi zmagali, a ne pokončali
Olimpijsko potovanje se je začelo daleč pred obračunom z Avstralci, ki je bil le pika na i. »Dva meseca smo bili stran od naših družin. V tem času smo se borili na parketu vsako minuto, vse smo dali, to vam zagotavljam in lahko mi verjamete. In na tem mestu nas ni videl nihče na tem svetu, sploh pa ne Litva. Cela dvorana je navijala proti nam, vendar smo stopili skupaj in zmagali, čeprav so imeli odlično moštvo,« se je Dončić vrnil v kvalifikacije. Četrti julij bo v slovensko košarkarsko zgodovino ostal zapisan kot datum, ko so si prvič priigrali največji športni spektakel na svetu, obenem pa se je število naših športnikov za pot na Japonsko povečalo za četrtino. Dončić in druščina so bili edini, ki so bili prisotni od svečanega odprtja do zadnjega dne iger.
Šli so skozi lepe trenutke, ko so premagali aktualne svetovne prvake in podprvake, neugodne gostitelje, pa čvrste Nemce, dokler po štirih prepričljivih zmagah niso naleteli na Francoze, ki so v predtekmovanju celo premagali sanjsko moštvo ZDA. A polfinalna zmaga jim ni bila usojena. »Finale nam je spolzel skozi prste, zelo čustveno smo doživljali ta poraz, močno smo bili razočarani. Cela država nas podpira, mi pa tako blizu… Sledila sta težka dneva, toda tista tekma nas ni pokončala,« za padec proti Avstraliji ni želel iskati izgovorov.
Nasprotniki so mu zlezli v glavo
So jim pa Francozi marsikaj vzeli, kar bi nujno potrebovali proti »kengurujem«, ki so jih edini v Tokiu prepričljivo porazili ter jim kot prvi in zadnji zabili več kot sto točk. »Bili so boljši in jim je treba čestitati, bolj so si zaslužili kolajno,« je športno priznal zvezdnik Dallasa v ligi NBA. Niti razočaranja ni skrival. »Več kot očitno nisem igral, kakor znam igrati in želim igrati. Zelo sem bil razočaran nad sabo, želel sem pokazati več.« Ves čas je bil deležen posebne obravnave nasprotnikov, ki so se nanj pripravili ne le s tisoč in enim načinom igre v obrambi, ampak tudi s številnimi provokacijami. »Za veliko odličnih košarkarjev je to dober način, da jih ustaviš. Imam 22 let in iz tega se moram učiti. To je njihov način, da mi zlezejo v glavo. Včasih jih spustim, kar je moja napaka,« se zaveda Dončić.
Slovenski selektor je imel na zaključni tiskovni konferenci dolg govor, da takšni igralci potrebujejo tudi sodniško zaščito. »Podpora mi pomeni veliko. Po zadnji tekmi nam je Sekulić predal nekaj izjemnih misli. Povedal nam je, da se bomo čez dva, tri dni ozrli nazaj in začeli zavedati, da smo med štirimi najboljšimi na svetu in da si zaslužimo priznanje.« Zdaj bo imel čas o tem premisliti, vzel si bo malce premora. Že roka mu to sporoča, po trku v zapisnikarsko mizo ob igrišču v polfinalu je imel povito med obračunom z Avstralci. »Moje zapestje je v redu, potrebujem le nekaj dni brez košarke. Vsak dan se je vse vrtelo okrog nje že od začetka NBA-sezone, veliko je bilo tekem. Malo počitka potrebujem.«
Zahvala Slovencem za podporo
Nato pa že novim ciljem naproti, najprej z Dallasom. Ta teden naj bi šef moštva Mark Cuban celo prišel v Slovenijo in svojemu prvemu zvezdniku ponudil rekordno pogodbo franšize iz Teksasa – 176 milijonov evrov za pet sezon. O klubski karieri Ljubljančan v japonski prestolnici sicer ni želel govoriti, je pa o naslednjih ciljih v reprezentančnem dresu. Prvi pride že v naslednjem letu, evropsko prvenstvo 2022, ki ga je po devetih letih spet želela gostiti Slovenija, vendar s kandidaturo ni bila uspešna, bo potekalo v štirih državah. »Naš cilj je biti prvi. Spet se bomo zbrali z novim znanjem s tega turnirja ter upali na najboljše. Mladi smo še, veliko lepega nas še čaka,« je napovedal obrambo naslova iz leta 2017 in svetlo košarkarsko prihodnost še dlje.
Takrat bodo najbrž spet deležni podpore s tribun, ki so jo tokrat pogrešali. So je pa bili deležni z druge strani planeta, za kar so hvaležni. »Rad bi se zahvalil Slovencem, da so nas podpirali. So bile tudi tekme, ki niso bile ob enih popoldne, ampak so bili pokonci in so nas gledali,« je olimpijsko izkušnjo zaokrožil Luka Dončić.
