Reči nacistu, da je nacist, je danes pravzaprav že skoraj žalitev. Ni pa žalitev, če minister za kulturo dr. Vasko Simoniti podeli nacistom status društva v javnem interesu. Prav tako »ni žalitev« za vse ljudi poskus rehabilitacije izdajalca in tesnega okupatorskega sodelavca med drugo svetovno vojno Leona Rupnika. Celo slovensko pravosodje ni zaznalo in prepoznalo tudi tega znaka in tako dalo zeleno luč vsem buditeljem »sprave« ter realizatorjem argentinskih ciljev. Sicer še redko živeči pripadniki, a vendarle ne tako maloštevilni privrženci bivše pomožne sile SS na Slovenskem, domobranci, danes triumfirajo. Njihove vrste in vpliv se krepijo.

Danes se rumena barva meša s črno in postaja zopet rjava. Brez sramu, javno, s številnimi potezami državnih organov. Predvsem pa z delovanjem te vlade in njenih podpornikov.

Najodgovornejši ljudje z imeni in priimki, predsednik vlade Janez Janša, minister za notranje zadeve Aleš Hojs, direktor policije dr. Anton Olaj, minister za kulturo dr. Vasko Simoniti pa še kdo, da ne naštevam, so že zdavnaj prekoračili mejo sprejemljive politične drugačnosti in zašli na področja, kjer nas celo že iz tujine, npr. Nemčije, opozarjajo na nesprejemljive nacistične poteze. Prav tako na rušenje pravnega reda pri nas in v EU.

Ko zaradi predsednika vlade Slovenije celo v svetu EU ne želijo biti posamezniki na fotografiji skupaj z njim, je pri nas zadeva očitno obratna. Preveč je primerov, da bi konkretno opisal vse, a vendar je treba jasno povedati, da je dovolj. Samo mile obsodbe predsednika vlade s strani politikov in politikantov absolutno ne zadovoljujejo več. Celoletne demonstracije ljudi na ulicah so preslišane in nevidne.

To, da direktor policije daje signal vsem policistom in državljanom, da ne bo trpel ukrepov proti nacistom v Sloveniji, tako da trem visokim policistom vroča pisni ukrep pred odpovedjo delovnega razmerja, je samo posledica vsega preteklega kadrovanja SDS in njenih satelitov.

Pravzaprav je skrajni čas, da se trajno odstrani vse, ki so v državni upravi oz. v državnih podsistemih, kot je na primer policija, zasedli strokovna mesta s politično podporo katere koli stranke. Nekatere stranke so tudi z zelo sumljivim predznakom rasizma in nacionalizma, kar kaže sedanja politična garnitura. Odstranitev bivše direktorice policije mag. Tatjane Bobnar in njenih najožjih sodelavcev, kar se je zgodilo »v noči dolgih nožev« takoj ob prevzemu te vlade, je bila prvo znamenje, ki je kazalo, kam nas vodi novodobni avtokrat. Današnja situacija pa je dokaz, da očitno lahko pademo še nižje, kot smo si kadar koli mislili. Mislim, da nekateri, ki danes zasedajo ključna mesta v najodgovornejših državnih strukturah, nikoli več ne bi smeli imeti priložnosti odločati o življenju in zdravju nas državljanov. Zakockali so jo s svojo nesposobnostjo in pokvarjenostjo. Misel »pozabimo na nevažno preteklost in se raje posvetimo prihodnosti«, je očitno zlorabljena za vračanje v čase 30. in 40 let preteklega stoletja. Četudi s sodobnim spomenikom sprave sredi Ljubljane in fascinantno predstavo na Blejskem jezeru za tuje goste.

Fasada demokracije in zli nameni nikoli niso bili dovolj za sobivanje v skupni hiši. Res je čas za ukrepanje proti sejanju sovraštva in nacizmu v Sloveniji.

Miloš Šonc, Grosuplje