Ker se bližajo državnozborske volitve, me zanima, ali bo ta navidezna priljubljenost res »opogumila« Zorčiča, da bo ustanovil svojo stranko, na kar rad namiguje, ali s tem samo sondira teren. Da je možno prvo, nakazuje izjava odločne, vehementne Violete Bulc, nekdanje evropske komisarke, članice SMC, nezadovoljne s Počivalškovim hlapčevstvom in njegovo osiromašeno dediščino. Če jo prav razumem, bi bila po svojih neskromnih ocenah primerna, da bi v prihodnosti kot predsednica vlade reševala državo. Verjame namreč, da je v Sloveniji prostor za novo povezovalno stranko (s predsednikom Zorčičem?), za njeno zdravo jedro pa bi poskrbela kar nepovezana parlamentarna skupina, ki jo vodi Janja Sluga.
Pa je to jedro s »spreobrnjenci« res tako zdravo? Če bi poslušala njihove razprave samo v zadnjem času, bi ji lahko celo prikimala, a so imeli še pred kratkim drugačna stališča. Dobro se tudi spominjam njihovih do onemoglosti ponavljajočih se »argumentov«, zakaj so šli z Janšo v koalicijo (mimogrede: Janja Sluga še vedno meni, da bi se dalo z Janšo sodelovati), in načina, kako je Zorčič s Počivalškovo pomočjo poniževalno, brez vsakih pomislekov odrinil Mira Cerarja, da je postal predsednik parlamenta. Ko so se že dodobra soočili z realnostjo, so vseeno odklonili priložnost, da bi podprli nezaupnico KUL, raje so še naprej podpirali rušenje države in demokracije. Odkar so se končno le odločili in zapustili SMC, Zorčič ves čas preigrava različne možnosti, od mesta predsednika stranke DeSUS naprej. Še kdo verjame, da vse to počne (počnejo) za narodov blagor in ne išče (iščejo) najboljših osebnih priložnosti?
Nasprotno pa ne morem pripisati želje, da bi ustanovil stranko, Janezu Poklukarju. Nekateri napovedujejo, da bo Janša pritiskal nanj, češ, morebitna stranka bi zaradi Poklukarjeve priljubljenosti lahko bila na volitvah uspešna in bi Janši prispevala manjkajoče glasove, zasebne zdravstvene zavarovalnice pa bi z upanjem na dokončno privatizacijo zdravstva financirale volilno kampanjo. Lahko minister podleže tem interesom? Odvisno je od njegovih vrednot, stališč, ciljev… in njegove značajske trdnosti, nepopustljivosti.
Pravijo, kako dober internist je Poklukar in kako hitro je jeseniško bolnišnico spravil iz rdečih številk. Pohvalno, obžalujem pa, da si ni mogel nabirati izkušenj, ko je bilo naše zdravstvo še brez čakalnih vrst; ko so vsi zaposleni sestavljali tim, ki se je skupaj trudil za bolnike in ugled ustanove; ko bi bilo direktorje sram, če bi imeli štirikrat višjo plačo kot negovalci, in ko smo se počutili poplačane že s tem, da smo lahko medicino študirali in delali z bolniki. Morda bi potem (še) bolje razumel boj za javno dobro? Vrednote pa so prevrednotili, najviše na lestvici so zdaj posameznik, moč in denar, tudi tam, kjer tega ne bi pričakovali, to je v NSi. Zato je že kot njihov kandidat vzbujal skrb, da bo sledil strankinemu programu pri razgraditvi javnega zdravstva.
Če sem se čudila, da je sploh šel v Janševo vlado, se čudim še toliko bolj, da v njej vztraja kljub njeni veliki škodljivosti. Je ideološko zaslepljen in tega ni sposoben zaznati? Vseeno verjame, da bo naredil kaj dobrega za bolnike? Mu ministrski položaj toliko pomeni? Je pod vplivom kolegov, recimo teh, združenih v zdravstvo.si, in zasebnih zavarovalnic? Ne vem. Všeč so mi njegovi nastopi in da se je Janši zoperstavil glede obveznega cepljenja, po drugi strani pa lahko razpis za skrajšanje čakalnih dob, testiranja, ki jih izvajajo privatniki, nezadostno upoštevanje epidemiologov (Fafangel)…, utrjujejo našo zaskrbljenost.
Nič ne moremo, če ustanavljajo stranke. Je pa vsaj od nas odvisno, koga volimo. Samo naj že enkrat pridejo. Volitve namreč.
Polona Jamnik, Bled