Do zadnje strani: O pujskih, kapital(izm)u in duhovih preteklosti

Kdo bi si mislil, da bo pogled na pujsa, ki lepega dne zatava na bruseljske ulice, vnesel toliko zmede v življenja tako različnih oseb! Naenkrat se vsi v Bruslju ukvarjajo samo še s prašičem oziroma s tem, kar naj bi pomenil in predstavljal. Edina žival, ki je »kot metafora pokrila celo paleto človeških občutij in ideoloških pogledov na svet«, se izkaže za ambivalenten, celo protisloven simbol, ki zajema vse od psovke do ljubkih risanih likov, od znaka nehumanega izkoriščanja do simbola sreče in blaginje. Prašič – niti ne divja svinja, temveč čisto navaden rožnat pujsek, sus scrofa domestica – je več kot »univerzalna metafora«, s katero avstrijski pisatelj Robert Menasse dregne v nevralgične točke ideje Evropske unije; je tudi spretno zasnovan literarni prijem, pravzaprav krovni pojem, tako nekako kot EU, ki like različnih narodnosti, izobrazbe, družbenih razredov in ideologij povezuje v skupno zgodbo, ne da bi jim podal(a) tudi skupni cilj. Prašič je skrivnostni obiskovalec, tujec ali bolje tujek, ki se nepričakovano pojavi v navidezno urejeni skupnosti, da razkrije njeno drugo, domnevno pravo in pogosto zloveščo naravo. Po bruseljskih ulicah se mimo prašiča, včasih pa tudi zaradi njega, srečujejo, a nikdar zares ne srečajo pozabljeni preživeli iz Auschwitza, predstavnik poljske skrajne verske tajne organizacije, baročni relikt italijanske aristokracije, ambiciozni prašičerejec z dolgoletno družinsko tradicijo, ciprska Grkinja z identitetno krizo, avstrijski Čeh brez identitetne krize, upokojeni profesor ekonomije z zdravo mero idealističnega zanosa, evropski birokrat z za ta poklic nezdravo mero avtorefleksije ter inšpektor na prisilnem dopustu, ki kar ne more odmisliti primera skrivnostnega umora…, dokler se mu ne zazdi, da je resnica iz ozadja tako bizarna, da se raje posveti skrbi za dobrobit svoje vranice. V okviru celote je morda prav njegov lik najmanj domišljen, a predstavlja profil samooklicanega upornika, ki se ustavi ravno takrat, ko bi se moral boj šele začeti. Vse našteto pa spremlja horda neimenovanih, a zagnanih birokratov, strastnih privržencev nemotenega delovanja proceduralnih kolesc, ki uresničevanje evropske ideje – v vsej njeni razpršenosti in protislovnosti – razumejo predvsem kot skrajno formalizacijo vseh mogočih papirnatih postopkov. Medtem se na drugi strani množijo žrtve varčevalnih ukrepov, ob čemer Eurostat z velikimi tiskanimi črkami vzklikne: »TO NI VEČ STATISTIKA, TO JE USODA!« Čar Prestolnice je ravno v spletanju navidezno naključnih povezav v koherentno, inteligentno celoto.