Kamišibaj, pripovedovanje zgodb ob slikah na malem, domala namiznem odru, ima na Japonskem že dolgo tradicijo, a kmalu bo minilo desetletje, odkar je to umetnost komornega papirnatega gledališča tudi k nam prinesel etnomuzikolog in lutkar Igor Cvetko. Da bi lahko pri tovrstnem poslušanju ali celo igranju – slike so vložene v leseni oder, imenovan butaj, pripovedovalec pa jih ob pripovedovanju menja – sodeloval prav vsakdo, so pri založbi Aristej izdali prvi slovenski tiskani kamišibaj. Ljudsko pravljico Ježek Janček sta za ta namen priredila ilustrator Jure Engelsberger in pedagoginja ter pripovedovalka Jerca Cvetko, ki sta skupaj ustvarila že več kot dvajset kamišibaj avtorskih predstav.

Umetnost redukcije

Kamišibaj je postal priljubljen tudi zato, ker gre za zelo enostavno umetniško formo, tudi pri nas je v navadi, da kamišibajkarji svoje kamišibaje izdelajo kar sami. »Na Japonskem imajo knjižnice, namenjene samo izposoji kamišibaja, a ko so ljudje v naših knjižnicah spraševali, ali se da kamišibaj tudi izposoditi, so začeli knjižničarji fotokopirati slikanice. Knjižna ilustracija je seveda nekaj povsem drugega, ogledovati si jo je mogoče dlje časa, zato je tam prostor za skrite detajle, k njej se lahko vedno vračaš… V kamišibaju pa prizori potujejo sorazmerno hitro, zato si ne moremo privoščiti, da bi risali dlačice na nogi vsake pikapolonice, zelo jasen moraš biti,« razlaga Engelsberger, da je kamišibaj umetnost redukcije.

Ježek Janček, pripoved o dečku, ki ga je mati z besedami »Beži no, ježek!« odgnala od mize, ko jo je motil pri mesenju kruha, in s tem nehote začarala v ježa, je tako zdaj tudi pri nas na voljo za kamišibaj pripovedovanje, bodisi v šolah, muzejih in knjižnicah ali pa doma in na sosednjem igrišču. »Prizadevala sva si za kratko, desetminutno pravljico, ki jo lahko vzgojitelj mimogrede pove otrokom. Ježek Janček prikazuje odnos med otrokom in mamico, ki ga uroči, najbrž zaradi prezaposlenosti, morda izgorelosti, on nato odide na svoje junaško potovanje. Šele brezpogojna ljubezen ga znova vrne v človeško obliko,« razlaga ilustrator aktualnost pripovedi, ki odpira vprašanja tako za male kot velike bralce.

Kot bi režiral film

Kamišibaj je sicer videti zelo enostaven; Ježek Janček vsebuje na hrbtni strani ilustracij besedilo in celo drobna navodila v pomoč neizkušenim kamišibajkarjem. »A je pravzaprav tako, kot bi režiral film. Pripoved spremeniš v scenarij, tega v posamezne prizore, ki morajo premišljeno součinkovati. Liki morajo biti iz prizora v prizor enaki, čeprav jih oko kamere vsakič znova vidi drugače,« deli Engelsberger izkušnje. »Je pa seveda priporočljivo, da znaš pred publiko pripoved dramaturško pozorno – kakšen prizor počasneje in napeto, pa ko doseže vrh, hitreje – posredovati.«

Tovrstna umetnost pa je obenem še svojevrsten upor proti vsesplošni digitalizaciji družbe, še dodaja sogovornik. »V dobi, ko je percepcija otrok zaradi vseh švigajočih risank precej razvajena, si človek misli, da to, da nekdo iz lesenega odrčka vleče slike in zraven pripoveduje, ne bo tako zanimivo. A je ravno nasprotno – s to malo analogno zadevo lahko še vedno ustvarimo čarovnijo, ki vsemu temu parira, ki uravnotežuje ta ponoreli svet,« sklene avtor, ki bi rad v kamišibaj nekoč oblikoval tudi kakšno temačno Prešernovo balado.