Ekipa Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ki letos praznuje častitljiv jubilej 100 let, je bila primorana, kot so povedali, okrepiti prepoznavnost najstarejšega ljubiteljskega repertoarnega gledališča v Evropski uniji. Vse do četrtka, ko se bo ob 11. uri pred Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici odvila modna revija ali živa predstava kostumov, pripravljajo še zadnje finese pod taktirko idejne vodje Saše Strnad in kostumografov Mateje Čibej in Bojana Visterja.
Praznili skladišča gledališča
Kot je opozorila Strnadova, Šentjakobsko gledališče Ljubljana izgublja svojo prepoznavnost v Mestnem domu, saj ga prerašča grafična podoba Lutkovnega gledališča, v interierju in eksterierju. »Zato smo bili primorani poiskati prostor, kjer bi lahko drugače opozorili na častitljiv jubilej, ki ga praznujemo letos in prihodnje leto,« je povedala in dodala, da je uprizoritvene dejavnosti ohromil tudi čas izrednih razmer zaradi pandemije. »Čas mirovanja smo posvetili skladiščem, pospravljanju in pripravam na čas, ko bodo gledališča zopet odprla vrata za javnost. Ugotovili smo, da so se v skladiščih nabrali odvečni kosi tekstila, oblačil in obuval, ki so odslužili svojo življenjsko dobo, zato smo jih pripravili za odvoz smeti,« je povedala Mateja Čibej in z občutkom slabe vesti priznala, da se nekako niso mogli ločiti od njih, saj je vsak kos zasledovala kakšna posebna zgodba. »In ravno ti kosi odpisanih predstav ali odpisanega blaga, kostumov iz predstav, kot so Truth story, Tičja kletka, Zaigraj še enkrat, Sam, Uscana vas, Balada Karoline Žašler, kostumi iz otroških predstav ali zgolj podarjene obleke za fundus Šentjakobskega gledališča so nas spodbudili, da jim podarimo še zadnjo premierno vlogo.«
So pa bili pri izbiri materialov še posebej pozorni, saj bodo drevesa v kostume oblečena leto dni. »Zdržati bodo morali vse vremenske razmere. V primeru vandalizma bomo skušali obleko popraviti oziroma nadomestiti z novo,« je povedala kostumografinja, ki so ji pri oblačenju dreves priskočili na pomoč Nina Seljak in Danijela Frelih in še dva igralca, ki sta se izkazala tudi kot vešča krojača. »V ljubiteljskem gledališču so potrebna tudi dodatna znanja ročne obrti,« je v smehu povedal Peter Teichmeister, medtem ko ga je kolega Vahid Mehičić dopolnil, da iz izkušenj lahko potrdi, da je veliko težje zarobiti moške hlače kot žensko krilo.
Oblekli vseh 21 dreves
V okolici gledališča so iskali in našli ustrezen prostor – očarala so jih drevesa s kovinsko ograjo za zaščito pri arkadah. »Na nas delujejo kot okostja, ravno prav primerna za naše preobleke. Da povrnemo drevesom več žlahtnosti ali razkošnega življenja, smo zanje, za vseh 21 dreves ob arkadah tržnice, predvideli kostumski lik. Moškega in žensko,« je povedala Strnadova, Čibejeva pa jo je še dopolnila, da niso ustvarili nič novega, ampak le stare stvari prikazali na novo. Pri tem upoštevali vse kriterije in zahteve podžupana Janeza Koželja in arborista Nejca Praznika, da dreves ne poškodujejo, ampak jih dodatno zaščitijo ter poudarijo njihovo pomembnost. »Tako kot mesto diha z velikimi pljuči, tako dihamo z njim tudi mi,« je povedala Strnadova.
Zgodba se bo še nadaljevala
Seveda ekipa razmišlja naprej, saj se zaveda, da bo nekega dne treba odstraniti ta oblačila z dreves in kose primerno razgraditi ter ločiti glede vrsto odpadka. Iz »odsluženega« blaga so v planu predpasniki in nanje prišiti srčki iz razstavljenih oblačil z napisom »Pri nas kupite zdravo solato, zvečer pa greste v Šentjakobsko na kvalitetno predstavo!«, saj bodo predpasnike podarili prodajalcem in prodajalkam na tržnici. »Ob koncu projekta bomo poskrbeli za ustrezno razgradnjo razstavljenih likov in ločitev različnih odpadkov po navodilih, ki smo jih že dobili od Snage, in s procesom projekta opozorili na krožno gospodarstvo in mobilnost,« je ob koncu mimohoda ob drevesih povedala Strnadova in ob Mesarskem mostu še dodala, da bo tu, na stekleni ograji, o razstavi »Gledališče pred vašim nosom« tudi več povedano tako v slovenskem kot angleškem jeziku, saj že napol oblečena drevesa pritegnejo pozornost marsikaterega turista.
