A kaj, ko med štirimi stenami vre. Družinski odnosi so napeti, zaupanje med njenimi člani skrhano. V zraku visi nevarnost letečih krožnikov, včasih tudi grožnja pojočih pesti. Morda se ekscesi celo zgodijo. Ko družinski patriarh začuti, da se med drugimi kuha uporništvo, takrat pokaže svojo moč, svojo sposobnost, da prisili preostanek družine v molk, tudi z nasiljem, če je treba – slika zgodbe o uspehu (sveže prebarvana fasada, opran avto itd.) mora ostati neokrnjena.
Premirje ostane le v času, ko družina, utrujena od sveta in od svojih lastnih travm, po večerji sedi pred televizorjem in otopelo gleda najnovejši reality show, posmehujoč se tekmovalcem, češ, »poglej jih, kakšne klovne delajo iz sebe«. A tudi takrat nekaj visi v zraku – zavedanje, da ko televizor ugasne (bog ne daj, da bi crknil!), ostane le še obupano razmišljanje o tem, kaj se nam je zgodilo, kje smo ga polomili, da živimo v taki agoniji.
A nekega lepega dne v sveže prebarvani fasadi nastane razpoka in zgodi se nepredstavljivo. Eden od otrok, obupan, ne vedoč, na koga se lahko še obrne, se je zaupal sošolcu, socialni delavki ali pa morda celo družinskemu prijatelju.
Zdaj družina bije plat zvona. Kaj bodo pa sosedje rekli! Kaj se ima kdor koli vtikati v to, od kod sinove modrice? Konec koncev – saj nihče ne bi dobil batin, če bi bil pridno tiho. Zdaj pa je smrkavec šel in družini naredil sramoto, in kar je še huje, šef taiste družine se mora zagovarjati pred svojimi šefi, tistimi, ki se jim je še včeraj prilizoval. Logično je treba zdaj pokavca naučiti kozjih molitvic, da bo videl, kaj pomeni biti špeckahla.
Tu se oglasi nekoliko odtujeni stric, ki ima v družbi tudi svojo veljavo in ime in je do sedaj tiho gledal, kaj se dogaja, in v svoji dobri veri, seveda, ves čas trdil, da mora družina pokazati več volje za sodelovanje s svojim patriarhom, njega pa občasno zgolj bežno (in ponižno) prosil, naj se malo umiri. In čeprav ima mehanizme, s katerim bi ga lahko prisilil k umiritvi, jih ni uporabil. Še več, modrice, solze in ponižanja, ki jih je patriarh prizadejal svoji družini, je popolnoma ignoriral.
Zdaj je seveda nekoliko drugače. Novica je šla v svet in na vrata trka marsikdo, ki si želi razčistiti situacijo znotraj štirih sten, morda celo ugotoviti, ali v njej obstaja kazanska odgovornost. Patriarh je na te poskuse odgovoril s popolnoma enakim odnosom, kot ga je gojil do svoje družine, in stricu je postalo jasno, da bo senca tega početja padla tudi nanj. Zato je zdaj udaril s pestjo po mizi (ne preveč, da ne bo videti preveč uporniški) in patriarhu res naložil, naj se malo umiri, saj je na kocki družinski ugled, ves svet nas gleda.
Gospod Borut Pahor, ne bom te vikal, ker si tega ne zaslužiš. Ob zaničevanju in poniževanju slovenskega naroda, ob represiji nad ljudstvom, si bil tiho.
Ko je bilo taisto ljudstvo označeno za »zombije« in »svinje«, si bil tiho. Ko je družinski patriarh zmerjal kritične glasove z »odsluženimi prostitutkami«, si bil tiho. Ko so bili sinovi in hčere slovenskega naroda, ki so miroljubno in spoštljivo na našem Trgu republike brali ustanovni dokument države, katere najvišji predstavnik si, odstranjeni kot smeti, si bil tiho.
Zdaj, ko se je patriarh spravil še na zunanje opazovalce, na sosede, na tvoje sodelavce in prijatelje – zdaj si se pa oglasil. Očitno se bolj bojiš tega, kaj bodo sosedje rekli, kot nezadovoljstva lastnega ljudstva. Ali pa se morda tega nezadovoljstva niti ne zavedaš.
Matic Smolej, Zürich