Slovenski duhovitež je te dni zapisal: »Ko zarohni pohlep, evangelij obmolkne.« Ta domislica je bila kardinalu Angelu Becciu tako všeč, da jo je udejanjil. Res je, da dobiva kar lepo plačo za svoje božje poslanstvo, toda po lastnem mnenju je njegov prispevek kot božjega služabnika veliko večji, kot je ta plača. Zato si je omislil nakup 17.000 kvadratnih metrov velike londonske palače. Cena je bila 350 milijonov evrov. Od kod mu toliko denarja?
Posegel je po denarju lastne ustanove. Katoliška cerkev spada med najbogatejše tvorbe na svetu in je od nje odškrtnil nekaj malega zase. Kot tesni sodelavec papeža je določal tudi zadeve o svetništvu. Kdo bo svetnik, kdo pa ne. To je zelo donosen posel za Cerkev. Države rade plačujejo, da bi imele svetnika.
Razen dohodkov od svetništva ima Cerkev med drugim tudi sklad »Petrov novčič«, v katerega verniki darujejo za revne otroke po svetu. Ker je Angelo Becciu bil tudi »reven otrok«, je menil, da je upravičen do denarja iz tega sklada. Zato ni videl ovire, da si ga prisvoji. Tako, vidite, malo po malo in se je nabralo 350 milijonov evrov. Poskusite še vi.
»Kako si je upal?!« bi zakričala Greta Thunberg. Njegov pohlep je izviral iz vsaj dveh razlogov. Spomnil se je državnega tajnika Tarcisia Bertone, ki je brez sodnih posledic porabil denar vatikanske otroške bolnišnice za obnovo svoje rezidence. Drugi, še spodbudnejši vzrok za njegovo goljufijo, pa je bilo njegovo zavedanje svojega nedotakljivega položaja, saj kardinalom v Vatikanu zaradi kaznivih dejanj na škodo ustanove ni bilo mogoče soditi. Papeška »elita«, ki ji rečejo Rimska kurija, je vsa prepletena s finančnimi goljufijami. Deset njenih članov je zdaj na udaru. Seveda bodo branili svoje pozicije nedotakljivosti. Ker predstavljajo papeža, je tako posredno tudi papež vpleten v goljufije. To je pa že preveč, je rekel papež in najprej razveljavil kardinalstvo Becciu. Ta nadaljevanka bo še zanimiva. Spremljajte jo! Mogoče bo pa le Angelo Becciu, namesto v gromozanskem dvorcu s čudovitim vrtom, preživljal dneve v sobici 2x3 in enkrat na dan šel na sprehod na visoko ograjeno dvorišče.
Verski problemček, ki ga je zapazil tudi sveti oče, je odlomek molitve Oče naš. Pozabavajmo se malo s tem. Oče naš, ki si v nebesih, ali lahko vplivaš, da bo, kakor v nebesih, tako na zemlji? No, to je moja »modernizacija«, ki se je papež še ni lotil. Njegova je naslednja. Ni mu ustrezala prošnja: »Odpusti nam naše dolge… in ne vpelji nas v skušnjavo.« Da meni ni odpustil dolgov, še razumem, saj je denarni tok pri Cerkvi enosmeren, toda da sem tolikokrat padel v skušnjavo, mu pa ne odpustim. Tudi prosvetljeni papež Frančišek je ugotovil, da ta del naših molitev Bog ne upošteva. Zato je predlagal spremembo tega moledovanja.
Pa še moje vprašanje: Dragi bratje in sestre, ste že spremenili besedilo v molitvi, upoštevajoč papežev predlog?
Da bi moje izogibanje skušnjavi bilo kar se da uspešno, sem v svojih molitvah v delu »in ne vpelji nas v skušnjavo« večkrat dodal Bogu to prošnjo v njemu bolj razumljivem jeziku – latinščini: »Et dimitte nobis debita nostra.« Pa tudi to ni zaleglo.
Leonardo DiCaprio je razkril eno svojih prigod s skušnjavo: »Ko sem bil majhen, sem želel imeti kolo, tako kot skoraj vsi moji prijateljčki. Nekaj let sem veliko molil in prosil Boga za kolo, toda nisem bil uslišan. Ugotovil sem, da božja dobrota ne deluje po tem principu. Razočaran za izgubljenim časom za neuslišanimi molitvami sem kolo kar ukradel in prosil Boga, da mi odpusti. Takoj sem bil uslišan!«
Iz te zgodbe lahko povzamete še kakšen nauk. Samo glejte, da ne padete v skušnjavo.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani