Bilo je nekaj razočaranja, ker se slovenski košarkarji 3×3 niso uvrstili na olimpijske igre, a v športnem parku Aomi na otoku v Tokijskem zalivu bomo vendarle imeli slovensko zastopstvo. In to zelo močno. Plezalka Janja Garnbret je namreč v športu, ki je premierno na olimpijskih igrah, ne le med glavnimi kandidatkami za zlato odličje, ampak nesporna številka ena. Dvaindvajsetletna Korošica to vlogo povsem sprejema.
Sama od sebe pričakuje največ
»Da so me označili za favoritinjo, zame ni pritisk, mi je kot spodbuda in motivacija, ne morem pa nič reči, napovedati. Pripravljena sem bolje kot kadar koli, toda mislim, da ne bo odločala moja fizična pripravljenost, ampak psihična. Samo glavo moram držati na pravem mestu in mi lahko uspe, kar sem si zadala,« je Janja Garnbret namignila, da odličen izid skoraj ne bi smel izostati. Z impulzi, ki prihajajo iz okolice, Korošica nima težav: »Kolikor se poznam, sem takšen perfekcionist, da sama nase izvajam največji pritisk in me od kogar koli drugega ne moti in ne gane.«
Napovedi za olimpijsko rojstvo športnega plezanja niso kar tako, Garnbretova je nesporna kraljica, saj praktično ne pozna poraza, odkar je s 17 leti stopila med svetovno elito. Naslednica Natalije Gros, Mine Markovič in drugih naših vrhunskih deklet je letvico dvignila še višje. V svetovnem pokalu ima že 30 zmag, tri kristalne globuse v težavnosti, enega v balvanih in štiri zmage v kombinaciji, ob tem pa še šest zlatih odličij s svetovnih prvenstev. Vitrino bi zdaj rada zapolnila še s tistim, kar ji edino manjka, česar nima še nihče v plezalnem svetu, je pa to videla okrog vratu drugih slovenskih športnikov na Japonskem.
Kar je bilo nujno zlo, je vzljubila
»Vse sem spremljala. Super je, da vidiš, kako drugi uživajo, ko se veselijo uspehov. Si še bolj motiviran in navdihnjen, da še ti narediš svoje. Ker spoznaš, da lahko, glede na to, da smo ekipa in vsi delamo za isto stvar,« je povedala plezalka iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu. Dodatno leto zaradi prestavitve iger ji je prišlo prav, trenirala je hitrostno plezanje, ki se mu prej ni prav dosti posvečala. »Za vse je bilo dobrodošlo, vse so izboljšale hitrost. Dobro je, da se ne zanašaš le na dve disciplini, da lahko še v tretji dosežeš dober rezultat. Ker pri hitrosti se lahko zgodi marsikaj, lahko najboljši spodrsne in ti zmagaš. Lahko pa se obrne tudi v čisto drugo smer, težko je reči,« se je nasmehnila Garnbretova, ki ji je hitrostno plezanje celo priraslo k srcu. Tako zelo, da se to že pozna pri rezultatih, je že zelo blizu najboljšim. »Prej sem ga jemala kot nujno zlo, vendar sem uživala na treningih in sem razmišljala, da bi v njem še tekmovala po olimpijskih igrah. Bomo videli, kaj bo takrat, nič ne bom rekla.«
Najprej mora opraviti z vrhuncem kariere, potem se bodo delali načrti za naprej. Ničesar ni prepuščala naključju, zato je v japonsko prestolnico prispela že pred dvema tednoma. »Od takrat se ni kaj dosti dogajalo, bili smo v hotelu, prišli so nas iskat, nas peljali na trening in nazaj v sobo. To je vse, kar smo videli in kar smo lahko delali. Zakaj toliko prej? Da se res navadim, da dobim občutek za vročino in da se na treningu dobro počutim.«
Plezanje prilagodila podnebju
Aklimatizacija ji je dobro uspela, privadila se je na vremenske razmere in tekmovalno okolje. »Kar nekaj treningov smo naredili zunaj in na uradni steni ter na drugem trening prostoru. Precej bolje je glede vročine, vlage in vsega drugega, kot so govorili. Hitro sem se privadila. Treningi so bili dobri, zdaj samo še čakam na nastop,« je že neučakana. Malce bo morala biti še potrpežljiva, saj bodo kvalifikacije v sredo (ob 10. uri hitrost, uro pozneje balvani in ob 14.10 težavnost), finali pa v petek.
Kaj lahko takrat pričakuje, je že preverila. V nasprotju s svetovnim pokalom je tokrat preizkusila tekmovališče. »Hitrostna stena je povsod ista, razlika je le, koliko te stena drži, kakšni so oprimki. Dobro je preskusiti, da veš, kaj pričakovati. Na balvanu je dobro preveriti naklone, v težavnosti pa sem imela na voljo štiri smeri, od tega sem plezala v dveh,« je razložila slovenska favoritinja. Tekmovanje bo imelo nekaj posebnosti zaradi podnebja. »Vlago čutiš na oprimkih, saj malo drsi, ampak smo se naučili plezati malo drugače. To takoj začutiš in se prilagodiš. A za zdaj smo bili na treningih zvečer, ko je malo pihalo in je že bilo mrzlo, da bi se skorajda oblekla (čez dan so temperature krepko čez 30 stopinj, op. p.). To mi je zelo všeč.«
