Sporazum med mestom in vlado podpisan, meščani pa izrinjeni, 2.

Še preden je bil članek natisnjen, je Urška Rus v Dnevniku 2. julija 2021 sporočila, da je evropska komisija odobrila slovenski načrt, ki bo podlaga za črpanje 2,5 milijarde evrov nepovratnih in povratnih evropskih sredstev iz tega mehanizma. Zapisala je, da je treba 37 odstotkov sredstev nameniti za uresničevanje zelenih ciljev. Med drugim poroča, da je »med večjimi projekti tudi nadgradnja in digitalizacija železniške infrastrukture, za kar pričakujemo slabih 300 milijonov evrov. S tem denarjem naj bi nadgradili železniške postaje Ljubljana, Domžale in Grosuplje, posodobili gorenjsko progo in primorsko progo od Ljubljane do Borovnice.«

Gradnja tivolskega loka skupaj z »nadgradnjo« železniške proge Borovnica–Ljubljana ima svoj namen. S tema projektoma je nevzdržni problem ljubljanskega železniškega križišča za mesto in vlado rešen za dolga desetletja. Skozi mesto bodo drveli tovorni vlaki podnevi in ponoči vsake tri minute.

Koliko vlakov bo krenilo pri tovarni Union na Gorenjsko in koliko skozi ljubljansko železniško postajo, nihče ne pove, verjetno tudi nihče ne ve. Medtem ko Slovenija nima niti koncepta ureditve železniškega vozlišča, je Avstrija že dogradila hitro progo predvsem za tovorni promet med Trstom in Beljakom, kar je za Slovenijo velika škoda. V obdobju treh desetletij je slovensko gospodarstvo po izračunih avtorjev Analize vpliva projekta graditve drugega tira Divača–Koper na slovensko gospodarstvo (dr. Igor Masten in Aleš Groznik) izgubilo do štiri milijarde evrov.

Posodobitev železniške proge Borovnica–Ljubljana bo dopolnjena s »protihrupno zaščito – berlinskim zidom« med mestom in zelenimi površinami parka Tivoli in Šišenskega hriba. In če se taka rešitev ponovi še za druge vpadnice v mesto, bo Ljubljana tudi vizualno razkosana na pet delov.

Nevzdržno stanje v Ljubljani opisuje Tanja Lesničar - Pučko v članku »Ljubljana se cvre« (Dnevnik, 30. junij 2021, Mislim svoje mesto). Opozarja, da v mesto, v katerem prebivalci živimo slabše kot pred petnajstimi leti, dvoglavo vodstvo trmasto vztraja pri preživeli urbanistični in arhitekturni paradigmi. Ljubljana, gluha in slepa, poziduje in betonira kot blazna. Treba je pozidati vsak pedenj zemlje, odstraniti parke in drevje.

Okupator je v zadnji svetovni vojni obdal naše mesto z bodečo žico. Lahko bi si olajšal delo nadzora našega naroda z izolacijo samo pozidanih površin. Pa se ni. V ograjeno mesto je vključil zelene površine parka Tivoli, Šišenskega hriba in Golovca. Naša mestna oblast in vlada Ljubljančanom zelenja, ki olajša dihanje in krepi zdravje, ne privošči. S projektom EU za »uresničevanje zelenih ciljev« odvzema naši prestolnici zelene površine. EU pa brez znanja namene naših neukih ali brezvestnih politikov brez sodelovanja javnosti in stroke podpira.

Sprašujeva se, zakaj naši arhitekti in urbanisti, ki dobro poznajo, kaj se dogaja v sosedstvu naše države in drugod, molčijo in se udinjajo v vsaki projektni nalogi, ki zmanjšuje zelene površine našega mesta. Predvsem je vprašanje, zakaj ne ukrepa naš podžupan Koželj, urbanist in arhitekt, ki nosi breme odgovornosti za to, kar se dogaja v gradbeništvu v slovenski prestolnici. Kljub temu da jasno izraža svoje misli v sredstvih javnega obveščanja, da z razvojem mesta ne soglaša, ne stori ničesar.