Kdo bo kandidat francoske desnice na predsedniških volitvah spomladi 2022? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, bodo najbrž jeseni organizirali primarne volitve, na katerih bi bil hud predvsem boj med predsednikoma pariške in lyonske regije, Valérie Pécresse in Laurentom Wauquiezom. Toda takšne primarne volitve bi imele tudi pomanjkljivost: ne namerava se jih udeležiti najbolj priljubljeni politik na desnici, predsednik najbolj severne regije Zgornja Francija Xavier Bertrand.
To pa bi pomenilo, da bi imela desnica spomladi 2022 v prvem krogu volitev dva kandidata, Bertranda in zmagovalca primarnih volitev, in bi bila zaradi delitve glasov med njima zelo oslabljena. Praktično bi to pomenilo, da se, podobno kot že leta 2017, spet ne bo uvrstila v drugi krog. Republikanci pa morda niti v prvem krogu ne bodo imeli svojega kandidata, saj sta Pécressova in Bertrand, ki veljata za desnosredinska politika, izstopila iz te osrednje desničarske stranke pred nekaj leti, ko jo je vodil skrajno desni Wauquiez.
Novi samotni jezdec
Vsi trije so za svojo predsedniško kandidaturo dobili močan zagon po veliki zmagi na junijskih regionalnih volitvah. Toda v anketah še vedno zaostajajo za sredinskim predsednikom Emmanuelom Macronom in za skrajno desničarko Marine Le Pen. Na levici pa (še) ni močnega kandidata.
Bertrand, ki zdaj potuje po Franciji, že nekaj časa ne daje intervjujev. Očitno bi rad malo govoril, da bi njegova beseda nekaj veljala. Enako kot Pécressova se zlasti še ni opredelil glede EU. Najbrž čaka na gospodarske in socialne posledice pandemije, da bo napadel Macrona. Ni tipičen kandidat desnice, tudi zato, ker zagovarja dodatno zaposlovanje medicinskih sester v bolnišnicah in negovalk za negibne bolnike. Svojo socialno usmeritev je nedavno poudaril s tem, da se je fotografiral pred nizkocenovnim hitrim vlakom TGV. Je pa zdaj, enako kot Macron leta 2016, samotni jezdec brez stranke, in to še bolj kot Pécressova, ki bo vsaj nastopila na primarnih volitvah.
Rada bi bila francoska Merklova
Pécressova pa bi bila rada francoska Merklova (in ne francoska Thatcherjeva). Njena prednost je, da je na čelu daleč največje regije v Franciji po številu prebivalcev. Pécressovi pa bi bil na primarnih volitvah lahko poleg Wauquieza nevaren še Michel Barnier, v evropski komisiji pristojen za pogajanja z Veliko Britanijo o brexitu. Tudi on se kot Wauquiez spogleduje s skrajno desnico.
Vsi štirje omenjeni kandidati desnice so bili pred desetimi leti in več ministri Nicolasa Sarkozyja. Nekdanji desničarski predsednik ima tako prav zdaj, ko je desnica povsem razklana in brez osebnosti, ki bi jo povezala, tam še posebej velik vpliv in avtoriteto. Mnogi obžalujejo, da s svojo energičnostjo in odločnostjo ne bo kandidiral (na primarnih volitvah desnice leta 2016 je bil šele tretji). Vsekakor mu bodo vsi prisluhnili, ko se bo opredeljeval do kandidatov. Najbrž pa nobenega ne bo izrecno podprl.
Varnost je glavna tema
Glavna tema, glede katere se hočejo vsi desni in tudi drugi predsedniški kandidati izkazati v volilni kampanji, je varnost. Vsak hoče pokazati odločnost na tem področju, ki se Francozom zaradi preteklih terorističnih napadov, naraščajočega kriminala in tiranije mamilarskih tolp v nekaterih revnih predmestjih zdi zelo pomembno. Zaskrbljenost Francozov za lastno varnost pa je voda na mlin Le Penovi, ki daje vedeti, da bi kot predsednica Francija tu lahko šla precej daleč. Macron je tako lani predvsem zato, da bi se ji zoperstavil, za notranjega ministra postavil Sarkozyjevega človeka in izrazitega desničarja Géralda Darmanina.
Zanimivo bo tudi videti, ali bo predsedniški kandidat tudi medijsko izpostavljeni komentator Eric Zemour, ki meni, da Francija zaradi migrantov in islama propada. V njegovi priljubljenosti odseva velika moč družbenih omrežij. Vsekakor bi lahko v prvem krogu Le Penovi odškrnil nekaj odstotkov glasov in ji onemogočil prehod v drugi krog. Čeprav sta si idejno blizu, jo prezira in neusmiljeno napada.