Stanje je absurdno, saj celoten klasični demokratični sistem temelji na visoki moralni in materialni odgovornosti nosilcev funkcij, ne temelji pa na moči volilcev, da bi takoj kaznovali svoje predstavnike, če in ko se ti izpridijo.
Največja težava so same volitve. Ne gre za okraje, do kamor seže pogled predsednika države, gre za razumevanje predstavljanja volilcev. Ali pa gre za nesporazum: izvoljeni imajo po logiki predstavniške demokracije dolžnost prenašati v parlament mnenje svojih volilcev o posameznih zadevah, ne pa v parlamentu uveljavljati svoje mnenje ali mnenje stranke. To pravico si kar vzamejo in kaznovani so lahko šele čez štiri leta (DeSUS, SMC). Aktualne volitve so zgrešene tudi zato, ker poslanci ne predstavljajo in o odločitvah ne sprašujejo volilcev, ampak (če sploh) stranke. Politične stranke pa ne morejo predstavljati volilcev, saj je v njih le peščica ljudi s svojimi potrebami in računi. Velika večina občanov je zunaj strank in nima svojih predstavnikov na volitvah. Torej ne gre za demokratično soupravljanje države s strani volilcev in njihovega javnega mnenja, ampak gre za samostojno in neodvisno predstavo izvoljenih, ki imajo za svojo ugrabitev države vso legalnost. Legitimnosti pa prav nič, kar jih doslej nikoli ni motilo.
Konkretno. Kaj bodo prioritete slovenskega predsedovanja EU, bi morali izbirati volilci (prek javnega mnenja in anket) med različnimi predlogi, ne pa da ozka ekipa sklene napačne prioritete – namesto širitve na nepripravljene države, bi jaz izbral predlog s svetovno jedrsko razorožitvijo in povabilom Rusije v EU in Nato. Namesto vnaprejšnje izbire gradnje nove nuklearke bi jaz podprl predlog sonaravnega razvoja po vzoru Avstrije, kamor se z avtobusi že 30 let vozimo na oglede, kako se to lahko naredi. In tako dalje.
Če bi javnost lahko izbirala med tipom volitev, bi jaz na referendumu izbral opcijo naključno izbranih oseb po okrajih, njihovo delovanje skladno z voljo ljudi njihovega okraja in v primeru neustreznega predstavljanja enostavna zamenjava. Torej bi izbral islandski model demokracije – oziroma dejanskega soupravljanja države. Izbral bi tudi opcijo, da se politične stranke, če bi še obstajale, ne financira z denarjem, ampak z zagotavljanjem servisov, ki jih potrebujejo. Na tak način bi takoj iz strank odšli trgovci z novci in bi ostali tisti, ki jim politika predstavlja vsebinski in intelektualni izziv.
In tako dalje. Če imamo lastno državo in če res želimo biti neodvisni in samostojni, potem lahko udejanjimo, kar želimo, ne pa da ponavljamo slabe vzorce.
Vsaka tako velika sprememba potrebuje mirno, korektno, vsebinsko razpravo in družbeno dogovarjanje, za kar so potrebni interesenti, ki bi takšno razpravo vodili. Žal teh interesentov ne bomo našli v politiki, ki ji obstoječe stanje ustreza, saj trgovina izvrstno deluje. Le zakaj bi si delali škodo?
Še večji problem so mediji, ki bi lahko neodvisno od politike sprožili in vodili takšno razpravo. Namreč tudi mediji imajo svoje koristi, svoje ekonomske ali politične gospodarje in največ, kar lahko komu uspe, je objava kake misli v pismih bralcev. Torej tudi mediji nimajo ali ne smejo imeti interesa do razprave, ki bi bila sicer v največjem javnem interesu.
Torej, kaj nam preostane, da bomo tisti, ki se nam takšno stanje, kot smo mu zdaj priča, zdi daleč od pričakovane demokratičnosti, še kdaj šli na volitve? Ostanejo nam družbena omrežja in kolesarjenje, čeprav imamo v svoji javni lasti tudi nekatere medije in vso potrebno infrastrukturo za vodenje nacionalnega razmišljanja in dogovarjanja, kako naprej. Bomo nadaljevali po starem ali z novo, moderno, transparentno, sodobno in trajnostno naravnano državo? Potrebujemo nov uspešen referendum, ki bo tej novi poti odprl vrata.
Bojko Jerman, Dolsko