V Veliki Britaniji so v teh dneh objavili 274 strani dolgo poročilo komisije, ki je pregledala 110 let star zakon o uradnih skrivnostih. Za preučitev zakona, ki je bil nazadnje posodobljen (zaostren) pred več kot tridesetimi leti, se je leta 2015 odločil tedanji konservativni premier David Cameron. Komisija zdaj znova predlaga zaostritve, ki pa bi po mnenju kritikov ogrozile svobodo tiska, ker da so uperjene proti žvižgačem iz vrst sedanjih in nekdanjih vladnih uslužbencev in proti raziskovalnemu novinarstvu. Premier Boris Johnson, sicer nekdanji dolgoletni novinar, kolumnist in urednik, ukrepe podpira.
Varnost pred žvižgači za 21. stoletje
Po črki zakona o uradnih skrivnostih sedanji in nekdanji uslužbenci vlade zagrešijo kaznivo dejanje, če posredujejo nepooblaščeni osebi določene vrste informacij, katerih razkritje škoduje državi – od informacij o varnostnih in obveščevalnih dejavnostih do podatkov o obrambnih in mednarodnih aktivnostih. Zakon je najstrožji do sedanjih in nekdanjih uslužbencev varnostno-obveščevalnih služb: vsako nedovoljeno razkritje je avtomatično kaznivo dejanje.
Zakon naj bi Britanijo varoval pred vohuni in žvižgači, zdaj pa načrtujejo njegovo prilagoditev sodobnim grožnjam 21. stoletja. Nove oblike komuniciranja in nova tehnologija shranjevanja podatkov naj bi spremenile naravo vohunjenja in razkrivanja uradnih skrivnosti. Kot primer v poročilu navajajo, da lahko sovražne države kibernetsko napadejo Britanijo z več strežnikov iz več držav hkrati, pa tudi, da lahko ena sama izdana informacija vsebuje terabajte podatkov.
Izenačenje z vohuni?
Najvišja kazen za neodobreno razkritje informacij je zdaj dve leti zapora ali neomejena globa ali oboje. Notranje ministrstvo je navdušeno nad predlogom, da bi najvišjo kazen zvišali, in da bi veljalo pretehtati, ali ne bi posodobljeni zakon moral veljati za več vrst razkritih informacij kot zdaj. Johnsonova vlada bi ga rada spremenila tudi tako, da bi veljal tudi za britanske državljane, ki živijo v tujini, in za nebritanske državljane, domnevno zato, da bi bile občutljive informacije bolje zaščitene pred novodobnimi varnostnimi grožnjami.
Zaradi novih tehnologij, ki omogočajo objavo zajetnih dokumentov na spletu, ni več razlike med vohunjenjem in resnejšimi primeri razkritja uradnih dokumentov, pravijo na notranjem ministrstvu. Tako kaže, da bi vlada pri kazenskem pregonu rada izenačila vohune in žvižgače. Se pa ne strinja s predlogom komisije, da razkritje določenih informacij, ki so v korist javnosti, ne bi bilo kaznivo. Notranje ministrstvo je ocenilo, da to ne prinaša primernega ravnotežja med svobodo tiska in resno škodo, ki jo utegne prinesti razkrivanje uradnih skrivnost v javnosti. Po njegovi oceni so uslužbenci vlade in novinarji »malo kdaj, če sploh kdaj« sposobni primerjati javni interes in potencialno škodo objave uradnih skrivnosti.
Kritike iz vrst sedme sile
To je sprožilo kritike aktivistov in novinarjev, ki pravijo, da bi ta zadnji predlog komisije povečal zaščito novinarjev in žvižgačev pred kazenskim pregonom. Nekdanji urednik dnevnika Guardian Alan Rusbridger, ki je imel glavno besedo pri objavi informacij žvižgača Edwarda Snowdna (razkril je skrivnosti ameriških obveščevalnih služb), pravi, da bi posodobljeni zakon o uradnih skrivnostnih brez zaščite pri objavi javnokoristnih informacij kriminaliziral novinarstvo in ogrozil svobodo tiska. Kritizira tudi vladni poskus izenačevanja vohunjenja in žvižganja, rekoč, da si žvižgači ne bi več upali žvižgati, novinarji pa ne prisluhniti njihovemu žvižganju in ga objaviti.
Kritiki tudi pravijo, da zakon že v sedanji obliki ustvarja zastrašujoč učinek na žvižgače in novinarje in ogroža ključni del novinarstva – tisti, ki je v interesu javnosti. Vlada nasprotno pravi, da je bilo malo ljudi kazensko preganjanih zaradi tega zakona, v povprečju manj kot ena oseba na leto. Johnson je zanikal, da bo posodobitev zakona o uradnih skrivnostih ogrozila svobodo tiska. Na kritike se je odzvalo tudi notranje ministrstvo s trditvijo, da bo pri končnih predlogih o posodobitvi zakona o uradnih skrivnostih njegova prioriteta svoboda tiska.
