Peta olimpijada v Stokholmu.
V tekočem mesecu se vrši v stolnem mestu švedskega kraljestva peta mednarodna tekma v sportskih in atletskih vajah. Te tekme se imenujejo olimpijade. – Simbolično ime globokega pomena je to in naravno je, da vzbujajo te tekme veliko pozornost po vsem svetu. Četrta olimpijada se je vršila v Londonu. Dočim se je londonske olimpijade udeležilo le 2000 tekmovalcev, je prišlo na štokholmsko olimpijado do 4000 udeležnikov.
Na tekme je prišlo tudi 64 Čehov. To so bili edini Slovani iz Avstrije, ki so se tekme hoteli udeležiti, toda – niso jih pustili nastopiti. Vodstvo olimpijade se je držalo stališča, da Čehi nimajo svoje samostojne države in da vsled tega ne morejo nastopiti kot samostojna skupina, nego le v splošni »avstrijski skupini«, v kateri so sami Nemci. Seveda so Čehi to odklonili in se kot skupina niso udeležili tekme. (…)
Najhujše boje so bili udeležniki pri nogometni tekmi, v kateri so zmagali Angleži, Danci in Nizozemci. Avstrijski Nemci in Madžari so pa pri tej tekmi dosegli drug uspeh, pravi rekord v škandaloznem obnašanju. Celo dunajska »Arbeiter Zeitung« pravi, da so se zgodile stvari, ki so ostudne in sramotne ter citira švedske liste, ki izrekajo o avstrijskih Nemcih in Madžarih uničevalne sodbe. Ti so se »obnašali kakor malopridneži in so drug drugega suvali z nogami«, piše švedski list, ki ga citira »Arbeiter Zeitung«. »Sodnik je storil vse, da bi naredil konec temu početju, a ni se upal tekmovalcev spoditi z igrališča, da bi ne prišlo do škandala.« A zgodilo se je še več. Avstrijski levokrilnik je padel – tedaj pa je nanj od zadaj planil madžarski poldesnik in je skakal po njegovi glavi. Ko je padel madžarski pollevnik, so pa Nemci skočili nanj in delali ž njim ravno tako. (…)
V merodajnih avstrijskih in ogrskih krogih so hudo potrti zaradi izida pete olimpijade. Končni rezultat je, da so prvi bili Amerikanci, drugi Švedi, tretji Angleži – Avstrijci in Madžari so bili trinajsti in niso dobili nobenega darila. To je dalo povod za globokoumna razmišljevanja, a pravega vzroka neče nihče priznati. In vendar leži takorekoč na dlani. Pri nas je še vedno vsa javna vzgoja urejena po vzoru starih klošterskih šol. Še vedno velja pri nas načelo, da je samo duha vredno izobraževati in izpopolnjevati, ne pa tudi telesa. (…)
Tista vlada, ki je v Pragi na tak način nastopila, je Sokolstvo na Kranjskem pregnala iz šolskih telovadnic in segnala šolsko mladino iz sokolske organizacije. Seveda se je ta greh na celem narodu in na občnem interesu zgodil na pritisk klerikalcev, a to na stvari nič ne spreminja. Klerikalci niso prijatelji telesne kulture, oni ne morejo rabiti krepkih, samozavestnih in značajnih mož, nego samo slabotne, brezznačajne sužnje; klerikalci ne morejo rabiti zdravega, jedrnatega, veselega ženstva, nego samo sključene in bedaste tercijalke. Zato preganjajo s tako besnostjo slovensko Sokolstvo in ne nehajo, dasi ne dosezajo prav nobenih uspehov. (…)
Slovenski narod, 18. julija 1912
Zmagovalec Leon Štukelj
Te dni beleži žurnalistika vsega kulturnega sveta ime Jugoslovana, ki je na IV. olimpijadi v Parizu tako častno rešil ne samo ime našega sokolstva, marveč tudi ugled celokupnega našega naroda. Sokol Leon Štukelj je danes priznan kot prvi telovadec svetu. Če vpoštevamo, koliko deleža ima naš narod na tem priznanju svojega vrlega sina, mu z radostjo lahko čestita domovina na uspehu, ki si ga je Leon Štukelj priboril med svetovnimi tekmovalnimi vrstami. Sokol Štukelj je v Parizu dokazal te dni vsemu svetu, da na jugu Evrope biva čvrst in žilav rod, ki je kot tak vedno veljal. Pokazal je, da slovenska mati rodi sinove, ki z neupogljivo voljo in žilavo vztrajnostjo streme k vzvišenim ciljem svojih idealov. (…)
Narodni dnevnik, 23. julija 1924
Sijajen sprejem olimpijskih zmagovalcev v Ljubljani.
(…) Ljubljana si je že zjutraj nadela praznično lice. Iz hiš so zaplapolale naše narodne zastave, napredna Ljubljana je okrasila svoja okna s cvetjem in zastavicami. (…)
Točno, brez zamude je ob 16.16 privozil tržaški brzovlak. Vagon, v katerem so se vozili naši zmagovalci, je bil lepo okrašen. Že takoj na meji jih je bil pozdravil zavedni naš narod in jih obsipal bogato s cvetjem. Čim je vlak privozil, je vojaška godba pod vodstvom dr. Čerina zaigrala sokolsko koračnico in iz tisočerih grl je zaoril krepki sokolski »Zdravo!« Vihar aplavza je bil tako velik, da so se skoraj izgubili celo močni akordi vojaške godbe. Čim so se zmagovalci pokazali pri oknih, jih je ljudstvo že obsipalo s cvetjem. Navdušenje je prikipelo do vrhunca, ko je skupina Sokolov dvignila na rame svetovnega šampijona brata Štuklja. (…)
Jutro, 25. julija 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib