Carlos Pascual: Nadomestni dokument

Spomladi leta 1977 je moj prijatelj Daniel Sirdey v mestecu Arequipa z avtobusa stopil na ploščad iz mešanice cementa in zemlje, na ogromno platformo, ki so jo imenovali avtobusna postaja, na tla postavil manjši kovček, ki ga je bil objemal vso pot, in si z dlani stresel prah, gledajoč živahno množico, ki je naokoli vlekla velike kartonaste škatle z jajci, mirila kokoši, koze, mule in delila klofute jokajočim otrokom s smrkajočimi nosovi med živobarvnimi avtobusi, ki so vozili med temnimi glavami, podobni izčrpanim in zadovoljnim morski psom, medtem ko je čakal, da bo izstopil šofer avtobusa in začel razlagati prtljago s strešnega prtljažnika avtobusa, ki ga je v ta kraj pripeljal iz Lime.