Ko je bil uvedel zakon o prepovedi zanikanja genocida in poveličevanja vojnih zločincev v Bosni in Hercegovini, je Valentin Inzko, visoki predstavnik v odhajanju, storil ravno tisto, kar je stalnica mednarodne skupnosti že od devetdesetih let prejšnjega stoletja: z zapoznelimi odzivi in obrnjenim vrstnim redom potez državo v tem trenutku oddaljujejo od konsenza, s katerim bi njen obstoj postal bolj funkcionalen za njene državljane in manj turbulenten za Evropo ter regijo. Prava resnica o tem je, da bi bilo treba ta zakon sprejeti takrat, ko je Mednarodno sodišče v Haagu začelo delovati in ko sta bila Radovan Karadžić ter Ratko Mladić obtožena za zločine proti človeštvu. Danes, kljub soglasnemu odobravanju bošnjaških in dela hrvaških političnih sil, obstaja možnost, da ta zakon na dolgi rok prinese nadaljnje pogrezanje v že tako nefunkcionalen državno-pravni okvir. Kajti če se bodo zadeve odvijale tako, kot so se doslej, ni pa razloga, da se ne bi, bosta edini pravi poroštvi za mir v Bosni in Hercegovini ostali administracija in veleposlaništvo Združenih držav Amerike.
(Foto: Matjaž Rušt/dokumentacija Dnevnika)
Kar bo v najboljšem primeru prineslo nadaljevanje miru z vojnimi sredstvi. Situacija, v kateri gre najboljše – najhujšim.
Evropska investicijska banka (EIB) je objavila prve rezultate svoje šeste podnebne raziskave. V njej več kot dve tretjini vprašanih v Sloveniji meni,...