Namig za izlet: Šentjur

Na ogled v muzej predsedniki vlad in države

»Južna železnica je prišla v Šentjur leta 1846 in je pomembno vplivala na razvoj kraja. Pred njo je imel Šentjur, ki se je včasih imenoval Sveti Jurij, okrog 300 prebivalcev, danes jih ima občina več kot 19.000. Kaj naredi železnica…« razlaga Mihael, ki je bil skoraj četrt stoletja vodja železniške postaje Šentjur, ob kateri stoji muzej z več kot 3000 eksponati, ki predstavlja svojevrstno tehniško prometno dediščino ter opozarja na povezovalno vlogo Slovenije med Dunajem in Trstom.

»Cesar Franc Jožef je 11. junija 1883 obiskal Šentjur, iz že takrat znamenite Rogaške Slatine so ga pripeljali s kočijo, tu pa se je vkrcal na vlak za Dunaj. To je bil velik dogodek. Mnogo ljudi se je zbralo na naši železniški postaji in ga pričakalo. Sprejel ga je takratni župan, zdravnik in skladatelj Gustav Ipavec, ki je Šentjurju županoval celih 30 let. Še na misel mu ni prišlo, da bi cesarja pozdravil v nemščini. Pozdravil ga je v slovenščini. In tudi govor je imel v slovenščini, nato pa mu je še zapel pesem Slovenec sem. Cesar se je hitro poslovil in se povzpel na vlak. A še istega leta je Gustava Ipavca poklical na Dunaj in mu izročil zlati križec s krono ter ga imenoval za svojega svetnika. Vidite, tudi pri tem sta svojo pomembno vlogo odigrali železnica in naša postaja v Šentjurju,« pripoveduje Mihael Bučar, ki ne skriva, da je zaljubljen v železnico in vse, kar sodi zraven.

Mimogrede omeni, da naj bi študiral duhovništvo, a ga je nadučitelj Ivan Rutar v četrtem razredu osnovne šole navdušil za železničarstvo. »Razlagal nam je, kako je videti telefon, in nas peljal na železniško postajo v Štore, kjer nam ga je pokazal v živo. Tam smo videli tudi morsejev aparat, sploh je bilo vse zelo imenitno in takrat sem se odločil, da bom železničar,« se spominja Mihael. Na morsejev aparat v muzeju natipka: »Pozdravljeni, obiskovalci iz Ljubljane.«

Pove, da prihajajo na ogled muzeja iz vse Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Nemčije in drugih držav, pred dnevi so prišli turisti iz Turčije. Pokaže debelo knjigo vtisov, v kateri so zapisi obiskovalcev v mnogih jezikih. »V muzeju je bila tudi že vsa slovenska politika – od predsednikov vlad do predsednikov države pa poslanci in ministri,« pravi. O tem pričajo fotografije na stenah muzeja, posebno ljuba mu je tista, na kateri sta z evropsko poslanko Ljudmilo Novak.

Za drugi tir podpisan dogovor leta 1967

Na stari pisalni mizi ima več kot pol stoletja staro železniško žepno uro s črnimi in rdečimi številkami (prve so dnevni čas, druge pa nočni, pojasni) ter nalivno pero pelikan z zlatim peresom (oboje je dobil, ko je kot najboljši učenec končal Železničarsko prometno šolo v Ljubljani). Priznanj, pa tudi železniških ur je pozneje v življenju dobil še veliko in vse ima v muzeju, kajti »tudi to sodi v zgodovino železničarstva«.

Med sprehodom po muzeju, ko predstavlja stare naprave, med drugim telefonsko centralo iz Dravograda, ki so jo leta 1944 naredili Nemci, sto let star pisalni stroj na trak še v cirilici, nekdanjo telefonsko centralo železniške postaje v Mariboru, signalno varnostno napravo štajerskih železnic, elektrodinamično napravo znamke Iskra Lorenz Kranj iz leta 1960, ki je bila na postaji v Šmarjah pri Jelšah, maketo najmočnejše parne lokomotive borsig, ki so jo naredili leta 1930 v Berlinu…

Hkrati spomni, da so 578 kilometrov dolgo progo Dunaj–Trst, speljano skozi Semmering, naredili v 20 letih, medtem ko je bil »za drugi tir Divača–Koper prvi dogovor podpisan leta 1967, pa še vedno ni zgrajen«. Med slikami v muzeju je tudi dizel lokomotiva »kenedijevka«. »Leta 1961 smo jih od Američanov dobili 40, ena je bila težka 160 ton in, ko so jih v pristanišču na Reki razlagali, je prva padla v morje, ker se je utrgal kabel na morskem dvigalu Veli Jože.«

Ob koncu ogleda muzeja in muzejskega tovornega skladišča ponosno pokaže na mogočno drevo pagodovec (japonska sofora), ki raste le nekaj metrov stran od muzeja in ki mu je prav Mihael Bučar rešil življenje. »Drevo so tukaj posadili vrtnarji z dunajskega dvora Schönbrunn 2. junija 1846 ob prihodu prvega vlaka v Šentjur. Ko pa so pred leti obnavljali cesto Celje–Šentjur, so hoteli to drevo požagati. Nisem jim pustil! Imel sem srečo, ker sem imel v Ljubljani prave sogovornike.« Nato naredi še sila simpatično kretnjo: dvigne loparček, ki ga je uporabljal dolga leta službovanja, in s tem da znak, da se lahko obiskovalci muzeja odpeljejo. Pa čeprav po cesti z avtomobilom ali avtobusom.

O dinastiji Ipavčevih

»Šentjur je tudi glasbeno mesto in prav vsak Slovenec je vabljen, da nas obišče,« v tamkajšnjem turističnoinformativnem centru (TIC) razlaga Breda Kovač Retuznik, vodja za razvoj turizma in podeželja Razvojne agencije Kozjansko. Še posebno zdaj, ker je letošnje leto posvečeno dr. Josipu Ipavcu, saj mineva sto let od njegove smrti. Med drugim je ustvaril glasbo za prvi slovenski balet Možiček in najobsežnejšo opereto Princesa Vrtoglavka.

Kovačeva obiskovalce povabi na doživljajski ogled Ipavčeve hiše, v kateri so stalna razstava o dinastiji Ipavčevih, poročna dvorana, vinoteka, na vrtu s prireditvenim prostorom pa pod lipo, staro več kot dve sto let, Plečnikov vodnjak in kamnita miza. V hiši, kjer domuje TIC, je spominska soba New Swing Quarteta s stalno razstavo o delovanju skupine, ki je svojo uspešno glasbeno pot začela leta 1968 v Šentjurju. Potem pa predlaga še ogled arheološke razstave Rifnik, kjer sodobna postavitev prikazuje 600 eksponatov od mlajše kamene dobe do pozne antike z bližnjega hriba Rifnik. »Pri nas imamo tudi odlično kulinariko, med dobrotami so najbolj značilne bučn'ce, prešjača (z ocvirki obogaten kruh), kozjanski krapki, šentjurški siri, biodinamična vina,« poudari Breda Kovač Retuznik.