Do svojih judoistov je Marjan Fabjan neizprosen, a drugače ne bi bilo uspehov in ne bi že od Aten pred 17 leti, ko je bron osvojila Urška Žolnir, prinašali kolajn z olimpijskih iger, od Londona naprej tudi zlatih. Tokrat je malo »popustil«. »Zelo sem vesel za kolajno, čeprav sem prišel po zlato,« je priznal ob srebru Tine Trstenjak.
Iz tira ga je vrgla poškodba njegove najboljše judoistke v prvi borbi. »Sploh nisem razumel, zakaj ne gre v parter, pa so bile super možnosti, ko bi lahko zmagala. Po borbi mi je rekla, 'veš, Fabi, imela sem energije le še za en vstop in sem šla na vse ali nič'. In jo je vrgla. Vprašal sem jo, in potem? 'Potem pa je bilo peklensko, bolelo je.' Moram se zahvaliti dr. Vogrinu, ekspresno je prišel, zelo sem mu hvaležen, da jo je oskrbel,« je razlagal trofejni trener.
V osmih dneh dvakrat na kosilo
V takšnih trenutkih se je težko osredotočiti na borbo. »Ne moreš, samo na to misliš, da se bo sestavila, kakšne so možnosti za naprej, ali lahko ali ne moremo. Po kaj sem prišel? Pa toliko let… Samo za trenutek sem to pomislil in bilo je dovolj,« ga je bilo groza črnih misli. Pred prihodom zdravnika sta bili še dve borbi, hitro je obrnil ploščo. »Rekel sem Tini, šla boš v borbo, kot da ni nič. Če te boli, me ne zanima, saj vem, da te zelo. Ampak poskusila boš zmagati na vsak način, moraš,« ji je zabičal. »Dve leti je že dobivala napotke, ko bodo olimpijske igre, boš to in ono. Na vseh turnirjih je skrivala nov izmet, zdaj ga je poskusila, ampak je bila mala napaka, drugače bi se končalo z 10:0 za Tino. Sigurno. Ko sem videl, da nam orožja že zmanjkuje, pa sem rekel, da gremo v zlato točko, na vzdržljivost,« je Fabjan opisal taktiko. In kaj bi bilo, če ne bi bilo poškodbe? »Bilo bi nekje enako, ker dr. Vogrin je saniral, kot je treba, kot zna. Rešil je, rekel je, da bo čez eno uro, in je bilo. Zaupali smo mu.«
Na Japonskem je imel celjski strateg ogromno dela. »V osmih dneh sem bil dvakrat v jedilnici, Igor Trbovc mi je ves čas nosil hrano, zaprl sem se v sobo in nisem šel nikamor. Študiral sem, podnevi in ponoči sem sanjal vse tekmice, iskal možnosti. Pa kaj je s Tino, kaj se z njo dogaja, kontroliral ves čas, rekel pa nisem, čeprav sem vedel, kakšno je vzdušje, forma. To sem ves čas kontroliral.« Vsega skupaj je bilo preveč in komaj je čakal, da po borbi začne pakirati in se vrne v domovino. »Tudi osebno sem se priganjal, kar je bilo zelo obremenjujoče.«
Tino bi uporabil za trenerko
Morda se zato zdaj resno spogleduje s koncem trenerske kariere na tem nivoju, čeprav si Trstenjakova želi še. »Ali bo zdržala, je vprašanje… Tu je tudi mlada Andreja Leški, prej ali slej ji bo treba dati prostor, no, saj ga ima, toda marsikaj se še dogaja in ne vemo. Prihajajo tudi mlade. Če bi Tina hotela, bi lahko zdržala tudi do 35. leta. Mogoče bi jo bilo treba uporabiti kot trenerko. Mogoče pa še gre na nekaj turnirjev, do svetovnega prvenstva in konča. Ne vem,« je na glas razmišljal.
Zase pa pravi, da se ne gre več: »Če sem čisto odkrit, imam dovolj. Nimam veselja. Mislim, da sem svoje naredil. In tega nisem še nikoli rekel.« Bo pa doma, v miru, med zelenjem, še krepko razmislil, po televiziji pogledal, kako je bila kolajna videti z druge strani. Morda ga potem spet potegne nazaj. Ker do Pariza ni več daleč in tudi leti niso tako naporni kot do Tokia, kamor je po predlanskem svetovnem prvenstvu dejal, da ne gre več, a se je vseeno vrnil. In še dobro, da se je.
