Ampak ali enako velja tudi za državljane, ki so po naši volji naši oblastniki (od predsednika republike, vlade, ministrov, poslancev do navsezadnje tudi sodnikov – skratka za ljudi, ki so v vseh treh vejah oblasti)? Kot da smo mi vsi nezreli otroci! Metoda, ki naj takšno bedasto ravnanje prepreči, je demokracija (v tem pogledu bi lahko rekli, da je to kar naravna metoda – vse druge so nenaravne). To pomeni, da bi se ti ljudje morali zavedati, da ne morejo biti »bog i batina« vsem nam, kakor ste starši lahko otrokom. Da ne smejo imeti »konjskih plašnic«, primitivno videti samo koristi svoje riti (in morda riti svojih bližnjih), zadovoljevati samo svoje (požrešne) oblastiželjne interese, ampak morajo videti malo širše, predvsem, kaj se dogaja v državi, če ne celo v svetu. Dovolj jasno so o tem govorile demonstracije, pa množica medijev, zdaj pa je to še uradno potrjeno na referendumu o vodi. Oni pa nič: kot telički se zaganjajo v to, da bi kljub nasprotovanjem uresničili svojo primitivno željo oblastovati. Da bi še za časa svojega aktivnega življenja uresničili svoj cilj, pa kakršnega koli so si že zamislili, in četudi je povsem nasproten željam in ciljem življenja množice njihovih »podložnikov«. Ali niso skoraj z istimi razlogi govorili, kako je bivši sistem avtokratski, nedemokratičen, totalitarističen… Pa vendar točno to počnejo oni!

Zakaj je treba vložiti toliko napora, morda celo kakšno prekucijo z orožjem, da bi se oblastniki spametovali? Ali so ljudje zares tako prekleto togi, trmasti, nesposobni razumeti? Ali so ljudje v bistvu nerazumna bitja (ne pa razumna, za kar se proglašajo)? Zakaj po nekih ne preveč obsežnih nasprotnih argumentih niste sposobni dojeti, da bi bilo vredno te argumente razumsko dojeti, o njih premisliti, po potrebi spremeniti svoje mnenje in prepričanja? Nikoli ne bom pozabil, kako na široko je bilo v vseh medijih govorjeno in pisano o vseh negativnostih kajenja v zaprtih prostorih. A spametovali ste se šele, ko je bil sprejet ustrezen zakon. Ko vas je zakon usekal po hrbtu kakor bič konja, ki se ne premakne, če se mu vljudno pove, da naj gre naprej. In čisto enako je s sedanjimi oblastniki. Sto in stokrat jim je bilo na lep način povedano, da »vozijo« v napačno smer (demonstracije, kolesarji, mediji). Pa nič. Zdaj celo na bič v obliki referendumskega izida trmasto »furajo« v zgrešeno smer. Torej niti bič ne pomaga. So bolj butasti od živali – ali pa so tako zelo zagledani vase, da ne vidijo nič, ne slišijo nič, ne rečejo nič? Kot tiste tri opice, ki so si pokrile oči, zamašile ušesa in »zalepile« usta.

Kdo se nas bo usmilil? Evropa žal ne (ne sme, ker potem to ne bi bilo demokratično). Torej se moramo mi sami »potegniti iz hlač« in narediti red (tako bi rekel Jelinčič, ampak tudi on je na tisti strani, ki misli, da je pametnejša od ljudske volje, ki misli, da so prosvetljeni diktatorji). Kakor v tisti basni o kozlu in ovnu, ki sta se srečala na ozki brvi čez potok. Nihče se ni hotel umakniti. Zaletela sta se in oba čofnila v vodo. Basen pravi, da se od takrat kozel in oven že vnaprej priklanjata drug drugemu.

Uroš Blatnik, Ljubljana