Menda so to, po njihovem, glasbene prireditve. Glasne, glasnost navita do konca. Po sedem in več ur trajajoče! Kar je tudi prav! Pohvaljeni! Zakaj bi bila glasbenega okusa ekipe ŠDT deležna samo peščica obiskovalcev na taborskem telovadišču! Naj imajo od tega glasbenega hrupa kaj tudi okoliški prebivalci. Verniki pri maši so gotovo veseli, ko jim pri molitvi dajejo takt udarno zveneči bobni. Prav tako redki gosti hotela Park. Naj vidijo, pardon, slišijo, da v tej četrti živijo srečno-glasni ljudje! Kaj spanje, kaj počitek! Več ur tega ropotanja jim zagotovo popestri bivanje v Ljubljani!
In mi, sosedje? Navdušeni smo! Mirno lahko ugasnemo vse naše avdiovizualne naprave, vse nosilce zvoka. In znatno prihranimo pri porabi energije! Popoldneve in večere nam zaljšajo gromki, glasni zvoki s telovadišča Tabor. Pa kaj, če majhni otroci zaradi tega težko zaspijo! Saj niso prišli na ta svet, da ga bodo prespali! In tisti, ki ga morda zapuščajo, ta svet namreč, recimo v domu upokojencev?! Naj bodo veseli, da odhajajo v veselem trušču ob spremljavi bobnov.
Navsezadnje, ljudje, ki organizirajo to vrsto kulture, so mladi, živi, zdravi. Dobičkaželjni! Srečni nevedneži, ki nič ne vedo o tem, da živijo okoli njih ljudje, ki morda ne delijo z njimi njihovega glasbenega navdušenja. Res grozno in krivično, da niso vsi veseli, ker morajo sredi poletja živeti pri zaprtih oknih! Še sreča, da jim, kljub protihrupni zaščiti oken, v stanovanja prodirajo bobneči zvoki. Sama zavist jih je, tistih, ki imajo malce drugačen glasbeni okus. Pa res, se sprašujejo taki tipi, le zakaj na telovadišču nikoli ne nastopijo, na primer, pevski zbori, okteti, komorne glasbene zasedbe, tudi simfonični orkester. Recimo kakšna Vltava v tej vročini bi se prav prilegla. Ali Šeherezada pod večernimi zvezdami taborske soseske. Čista romantika! Glasba, ki ne potrebuje ozvočenja. Ampak, ja, seveda, ti nergači z zblojenim glasbenim okusom se ne zavedajo, da bi bila potem za glasbene užitke te vrste prikrajšana vsa taborska soseska od Slomškove, Metelkove, Vrhovčeve, Ilirske, Njegoševe, Rozmanove do Vidovdanske.
Zato predlagam, da morate zvočnike odpreti še malo bolj, res čisto do konca! Da bodo lahko uživali še pacienti po sobah ljubljanskega UKC. Kar pogumno, ekipa športne dvorane na Taboru, kar pogumno navijte zvočnike! Naj ve bližnja in daljna okolica ŠD Tabor, kakšen kulturni okus prevladuje v tem delu Ljubljane! Naj živi hrup! Še več hrupa!
Aja, pa še to. Nekdo od stanovalcev sosednje Vrhovčeve ulice je izgubil živce in šel do samega cenjenega ljubljanskega župana. In se, ne boste verjeli, pritožil. Menda mu je cenjeni ljubljanski župan takole odgovoril: »Pa se preselite, če vam take prireditve ne ugajajo. Ljubljana je kulturno in ne spalno središče države!« No, nisem bila poleg in to so prav gotovo zlobne govorice, zato tudi ne prisegam, da je ta županova izjava pristna!
Vesna Arhar Štih, Ljubljana