Veliki panda uradno ni več opredeljen kot ogrožena živalska vrsta, ampak le še kot ranljiva, so potrdili v Svetovnem skladu za naravo (WWF), katerega logo krasi prav ta črno-beli simpatični velikan. Z dolgoročnimi programi za njihovo zaščito in širjenjem življenjskega prostora jim je na Kitajskem v zadnjem desetletju uspelo število teh medvedov povišati za 17 odstotkov in vrsto z roba prepada potegniti na varno. V 80. letih prejšnjega stoletja je v divjini na Kitajskem živelo le še 1114 pand, a ko se je v naslednjih treh desetletjih število zvišalo na okoli 1800, je Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) na rdečem seznamu pandi že leta 2016 spremenila status. Novica je odlična in spodbudna, vendarle to še ne pomeni, da imajo pande zagotovljeno svetlo prihodnost.
Najhujši sovražnik je človek
Pande imajo le peščico naravnih plenilcev, zato v osnovi ni povsem logično, zakaj jih je na svetu tako zelo malo. Dokler se v enačbo ne vmeša človek. Mi smo živalim lahko najboljši prijatelji, a obenem tudi njihovi najhujši sovražniki. Najprej so jih zaradi krzna po gozdovih lovili divji lovci, pozneje so jih iz njihovega naravnega okolja na ogromnem območju Kitajske na manjše zaplate bambusa izrinili z razvojem industrije, priseljevanjem in krčenjem gozdov. Pande se že po naravi raje držijo bolj zase in niso pretirano družabna bitja, takrat pa se je razmnoževanje še dodatno otežilo. A nam je živali s skupnimi močmi uspelo pripeljati nazaj na zeleno vejo. »Politika, znanost in lokalne skupnosti lahko s skupnimi močmi rešimo rastlinstvo in živalstvo, s tem pa izboljšamo biotsko raznovrstnost,« je dobro novico komentiral direktor WWF Marco Lambertini.
A tako Kitajska kot drugi deli sveta zdaj ne smejo zaspati na lovorikah, saj so spremembe počasne, za izboljšanje števila pand v naravi je bilo potrebnih kar 35 let trdega dela. Nujno je sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, v katerih trenutno obstaja kar 67 rezervatov za pande. V njih ščitijo dve tretjini vse populacije, pa tudi ogromna območja bambusovih gozdov. Ti so za te medvede nepogrešljivi, saj predstavljajo kar 99 odstotkov njihove prehrane. Za ohranjanje zadostne količine energije ga na dan pojedo od 12 do 36 kilogramov, za prehranjevanje pa porabijo dobrih dvanajst ur na dan. Včasih si jedilnik popestrijo s kakšno ptico in glodalcem. Jasno je, da je tako prihodnost živali kot njihovega okolja odvisna od nadaljnjih prizadevanj, povezanih zlasti z vplivom podnebnih sprememb. V IUCN namreč ocenjujejo, da bi lahko prav njihov vpliv v prihodnjih 80 letih uničil več kot tretjino vsega bambusa.
Nam najbližje so na Dunaju
Kakšnih 250 pand po svetu še živi v ujetništvu, povečini v živalskih vrtovih, kjer so prav zaradi njihove dragocenosti magnet za obiskovalce. V domovini veljajo za pravi nacionalni zaklad, uradni Peking jih je vključil tudi v diplomacijo, s tem ko jih posojajo državam po svetu. V okviru programa razmnoževanja pand v ujetništvu jih v zameno za denar posojajo v tujino, sredstva pa namenijo za ohranitev vrste. Okorne in počasne ambasadorje Kitajske v začasno domovino običajno pripeljejo s prav posebnimi letali za pande, tam pa jih sprejmejo s posebnimi častmi. Na berlinskem letališču so jih pred leti v poletni vročini pričakali z gasilskim vodometom. Nam najbližji pandi živita v dunajskem živalskem vrtu v Schönbrunnu, najstarejšem na svetu, kamor so dva po dolgih in napornih pogajanjih priselili že leta 2003. Štiri leta pozneje se je skotil prvi mladič (spočet po naravni poti), fotografije povsem belega puhastega čudeža pa so obsedle ves svet. Ko je bil Fu Long star dve leti, so ga premestili na Kitajsko, le leto dni pozneje pa se je na Dunaju na veselje mnogih skotil še en mladič. Trenutno tam živita samec Yuan Yuan in samica Yang Yang. Največkrat obiskovalci ujamejo pande med dremežem ali zasluženo malico. Običajno se z bambusom mastijo v posebnem sedečem položaju, s hrbtom, naslonjenim na nekaj trdega, in nogami, raztegnjenimi predse. Čeravno delujejo okorni in leni, so pande izjemni plezalci in odlični plavalci.
