Načrti podjetja s 50 zaposlenimi so ambiciozni – v prihodnjih desetih letih nameravajo zaposliti še približno 200 ljudi –, a realistični. Temeljijo namreč na dinamični rasti zadnjih petih let, v katerih so prihodke povečali za več kot 250 odstotkov.
Lendavčan v Ljubljani odprl obrtno delavnico
Ignac se je rodil v Lendavi, v kmečki družini z dolgoletno vinarsko in kmetijsko tradicijo. »Z vinarstvom so se ukvarjali že moji pradedi, tradicijo je nadaljeval tudi moj oče. To je bil za tiste čase velik posel. Ukvarjali smo se z živinorejo in vinarstvom. V tistem delu Slovenije smo bili med največjimi pridelovalci vina. Vsega tega dela seveda nismo mogli narediti sami, zato smo najemali delavce, tudi po 25 na dan. Lahko bi rekel, da je bilo podjetništvo že od nekdaj zapisano v naši družini,« se spominja Ignac.
V podjetniške vode je sredi osemdesetih let minulega stoletja skočil tudi sam, kar pa se ni zgodilo čez noč. Po končani srednji šoli se je naprej kalil v ljubljanski Elmi, v začetku osemdesetih let pa sprejel povabilo podjetja IMP Avtomatika, predhodnika današnjega Danfossa Trate. Tam je ostal šest let, najprej na delovnem mestu tehnologa in kasneje v komerciali. Nato se je leta 1986 odločil za samostojno pot in ustanovil majhno elektrotehnično delavnico, ki je sčasoma zrasla v današnjo MI Elektronika. Prve posle so delali za družbo IMP Avtomatika, od katere so prevzeli program izdelave regulatorjev in tipal za centralne ogrevalne naprave. Ob razpadu Jugoslavije so morali tako kot številna druga podjetja odpuščati, na bolje pa se je obrnilo po letu 1996, ko so začeli proizvodnjo lastnih izdelkov.
Surovine kupujejo, znanje nastaja doma
Danes je MI Elektronika med največjimi ponudniki storitev elektronske proizvodnje v Sloveniji. Njihov ključni izdelek je opremljanje tiskanih vezij s komponentami, izvajajo pa tudi končno montažo elektronskih sklopov, izdelujejo kable in imajo lasten razvoj ter proizvodnjo EMI-filtrov. Pred nekaj leti so se lotili še razvoja in proizvodnje LED-luči. MI Elektronika s komponentami opremlja tiskana vezja za najzahtevnejše kupce s področij medicinske industrije, varilne tehnike, aeronavtike in igralništva. Surovine kupujejo na svetovnem trgu, znanje pa nastaja doma, poudarja Ignac. »Največja prednost našega podjetja je 32 inženirjev, ki 'vstavljajo' znanje v izdelane sklope, te pa kot slovensko znanje potem prodamo na globalnem trgu.«
Za Ignaca nikoli ni bilo dvomov, da bo nekoč v posel vpeljal tudi hčeri Sonjo in Tino, ki sta danes zaposleni v družinskem podjetju. »Otroke sem že od rojstva vzgajal v podjetniškem duhu,« poudarja Ignac. »Hčeri nikoli nista dobivali žepnine, morali sta si jo zaslužiti. Če jima je po šoli ostal prosti čas, sta delali v podjetju, na koncu pa zapisali ure dela in zanje dobili plačilo,« pravi. »S sestro sva si tako kupili prvo poni kolo,« se spomni Sonja. Danes v podjetju dela tudi Sonjin sin Alen, ki je pred leti prepričal dedka Ignaca, naj podjetje ostane v rokah družine. »Nekoč sem na mizo dobil mamljivo ponudbo za prodajo podjetja. Ko me je vnuk spomnil na obljubo, da bo tudi on delal v našem družinskem podjetju, je posel padel v vodo,« se nasmeje Ignac.
Cilj: v desetih letih do 250 zaposlenih
Preden je Sonja, po izobrazbi ekonomistka, prevzela vodenje družinskega podjetja, se je približno desetletje kalila kot komercialistka v podružnici tuje multinacionalke v Ljubljani, kar se ji je močno obrestovalo. »Dobila sem ogromno izkušenj z delom z ljudmi, predvsem pa sem videla, kako se tega lotevajo na severnih evropskih trgih, kjer je delo zelo organizirano,« pravi. Pa je bilo ob obuvanju očetovih čevljev prisotnega kaj strahu? »Glavne odločitve še vedno sprejema oče,« odgovarja. Ignac pa pravi, da se v dnevni posel ne vtika, kot prokurist pa še vedno pomaga pri financah in skrbi za strateške projekte. Mlajša hči Tina, inženirka kemije, v podjetju skrbi za pravilno razvrščanje in skladiščenje materialov.
Med strateškimi projekti, ki so se jih lotili še pred začetkom epidemije koronavirusa, je gradnja novega najmodernejšega obrata za proizvodnjo elektronskih sklopov v industrijski coni v Logatcu. V novi obrat nameravajo preseliti obstoječo proizvodnjo z Brezovice, cilj pa je, da bi imeli čez deset let 250 zaposlenih. »Naši poslovni prostori na Brezovici so postali premajhni,« pravi Ignac. »Ko si majhno podjetje z nekaj deset zaposlenimi, se moraš zelo boriti za posel, ko imaš več proizvodnih linij, pa pridejo tudi veliki kupci. Naš cilj je, da bi imeli petnajst proizvodnih linij,« razloži ambiciozne cilje podjetja. Z novimi prostori bodo povečali tudi svoje skladiščne zmogljivosti, ki zdaj že postajajo premajhne. rš
Zgodbe družinskih podjetij nastajajo v sodelovanju z EY Slovenija, ki od leta 2014 vsako leto izda knjigo desetih zgodb slovenskega družinskega podjetništva.