Skupinski spomin je možen pri dogodkih, ki jih posamezniki niso doživeli. Radikalna desna politična opcija se tega zelo dobro zaveda, zato vsak dan lansira svojo verzijo nekega dogodka izpred treh desetletij. Z nenehnim ponavljanjem se ustvarja nova resničnost.
Tako je Jugoslavija prikazana zgolj skozi prizmo poražencev druge svetovne vojne, povojnih pobojev, pomanjkanja, časa dolžniške krize in osamosvojitvenih procesov. V pozabo pa se potiska preostali čas njenega obstoja. S tem postanejo neprimerni tudi njeni dosežki, kot so večja egalitarna družba, socialna in stanovanjska politika, majhna brezposelnost, odlično zdravstvo in še marsikaj. V tem vrednostnem sistemu ne štejejo dostopni in poceni vrtci, ampak pomanjkanje kave.
Ko smo si izborili samostojnost, tega nismo imeli v mislih. Verjeli smo, da bomo tedanji sistem izboljšali. Evforični, kot smo bili, in neuki glede nacionalizmov in neoliberalizma nismo videli, da so oblast prevzeli tisti, ki jim je bila osamosvojitev zgolj cilj za prevzem oblasti in lastno bogatenje. Večer
