Do zadnje strani: Vaje v prepoznavanju sloga

»Podobnost med strupenimi in užitnimi zgodbami je za nepoznavalce lahko usodna. Dobro se bodo najedli, vendar zadnjič. Pravijo, da se tudi največji poznavalci včasih zmotijo.« Kratki zapis Goba – ta bi po svoji dolžini že ustrezala definiciji mikrofikcije – dobro povzema ton kratkoprozne zbirke, ki že z naslovom jasno sporoča svoj namen. Delo makedonske pisateljice Sanje Mihajlovik - Kostadinovske ponuja nekaj manj kot osemdeset kratko-kratkih besedil, ki se zdijo kot mešanica aforizmov, metafikcijskih receptov, opisov, beležk, bežnih vtisov o vsem in ničemer ter ironičnih obratov na temo priročnikov o pisanju, in ki po dolžini le redko presegajo eno knjižno stran. Takšen monoman, večperspektivičen pristop na vižo ene teme v spomin prikliče Queneaujeve Vaje v slogu, kjer na videz igrivo in neobremenjeno sukanje materiala prav tako v celoto povezuje trdno konceptualno ogrodje. Zbirka modelov je namreč nastala na podlagi zapisov, s katerimi je avtorica sodelovala na natečaju za kratko prozo in prozno mikrofikcijo Potujitve; ta je ime prevzel po postopku oziroma metodi potujevanja, opisani v članku Umetnost kot postopek (prvič objavljenem leta 1917) ruskega formalista Viktorja Šklovskega. Ta je potujevanje razumel kot temeljni princip »umetniškosti«, kot protipol avtomatizaciji (rabe jezika, podob ipd.); kot poskus, »da bi stvarem vrnili občutek živosti, da bi jih začutili«. Po njegovem je »namen umetnosti… dati občutek stvari, stvar videti, ne pa spoznati«, to videnje pa se udejanji vsakič, ko na vsakdanje, običajne stvari pogledamo z drugačne, neobičajne perspektive. (Nes)končni modeli po naslovu sicer aludirajo na literarnoteoretske študije ali priročnike kreativnega pisanja, toda namen takšnega zavajanja je ravno ponuditi drugačen pogled (»videnje«) literarne oblike kratke proze. Šaljive definicije zgodbe razvrščajo v kategorijo začetniških, drobnih, delikatesnih, potovalnih, vesoljskih, vraževernih, uporabnih, zavetnih, srečnih in nesrečnih, takih, ki se srečno začnejo, a žalostno končajo, in tistih s skritimi pastmi; zgodbe same se spreminjajo v kljuke, regratove lučke, tulumbe, pepelnike, kraterje, želve…, skratka, doživljajo domiselne preobrazbe in še bolj domiselne razplete. Marsikateri opis je zelo poetičen (Riba v akvariju, Riba na suhem). Je pa zbirka zastavljena precej samonanašalno, – da ne rečem samozadostno –, zato se diskurz okrog nje hitro izčrpa. Je kot readymade objekt, namenjena takojšnjemu zaužitju, tudi užitku; zaradi forme pa zbirki zmanjka kakšen Klobčič: »Včasih je treba preprosto pustiti, da se zgodba zakotali.«