Aleksej Nikolić, košarkarski reprezentant: Kolajne si želimo, a je ne napovedujemo

Pred odhodom nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo na Japonskem. Je malce nenavadno, saj zaradi pandemije koronavirusa tu vladajo izredno stroga pravila. Povsod je treba nositi masko, ljudi na ulicah je malo, saj imajo, kolikor nam je uspelo izvedeti, trenutno tu neke vrste lockdown. Precej strožje je vse skupaj, kot smo bili vajeni iz Slovenije. Gostitelji nam sicer poskušajo zadeve olajšati, saj so izredno ustrežljivi in prijazni. Se pa bolj kot na omenjeno osredotočamo na svoje delo. Pogoji so izredni in v Fukui se vsi počutimo odlično. Utrujenost zaradi dolge poti je minila hitro, že po dveh treningih, zato lahko delamo na vso moč in komaj že čakamo, da se vse skupaj začne.

Slike otrok so nam pokazali že prvi dan, ko smo prispeli v Fukuo. Nisem vedel, da imamo tu toliko navijačev oziroma da bo toliko ljudi in otrok stiskalo pesti za nas le zato, ker se tukaj pripravljamo na olimpijske igre. Take stvari so za nas izredno dobrodošle in le dodatna motivacija, da se dokažemo in lovimo želeni rezultat. Slišal sem, da so pri risanju sodelovali otroci iz kar 51 okoliških šol, kar je neverjetno.

Sprva je šlo za klasično uvajanje. Treningi so bili lažje narave, torej brez prevelikega napora. Rahel tek, malce fitnesa in podobne stvari. Ko smo po dveh dneh prišli k sebi, pa sta že sledila igra pet na pet in piljenje taktike tako v obrambi kot v napadu. Igralci smo izredno angažirani, saj se resnično želimo prikazati v najboljši luči. Naš odnos do dela veseli tudi selektorja Sekulića, saj nam to večkrat pove.

Igralci resnično pogrešamo tekme. O tem se kar precej pogovarjamo. Če bi imeli vmes samo eno pripravljalno, bi nam to precej olajšalo zadeve. A žal to ni bilo mogoče. Smo nestrpni in v pričakovanju začetka tekmovanja. Pokazati namreč želimo, kaj znamo.

Kot vsaka reprezentanca, ki se je uvrstila na olimpijske igre, si tudi mi želimo poseči po kolajni. Ne vidim razloga, zakaj to ne bi bil naš cilj. Da pa bi odličje napovedali, to pa ne. Enostavno ni potrebe po ustvarjanju dodatnega pritiska. Zavedamo se, česa smo sposobni na igrišču, in to želimo dokazati.

Ker je okostje trenutne reprezentance skupaj že nekaj časa, se lažje hitro uigramo. Po kvalifikacijskem turnirju v Kaunasu smo imeli nekaj več časa, da smo popravili določene malenkosti in nekaj tudi dodali naši igri tako v obrambi kot v napadu. To nas bo naredilo še močnejše. Jasno je, da bi bilo bolje, če bi imeli na voljo še nekaj več časa, a medsebojno poznavanje in dejstvo, da vsi vemo, kakšna je hierarhija v ekipi, ter jo sprejemamo, precej olajšata stvari.

Goran je bil absolutni vodja na evropskem prvenstvu pred štirimi leti, zdaj pa je njegovo vlogo prevzel Luka Dončić. Težko bi ju primerjal, imata pa skupni imenovalec, ki je neverjetna želja po zmagovanju. To ju dela največja. Kar pa zadeva vodje zunaj igrišča, smo vsi dovolj zreli, da vemo, kaj mora kdo narediti, zato bi rekel, da je naša največja moč v kolektivu.

Največja prednost Argentine je zagotovo njihova zunanja linija. Glavni dirigent ekipe je košarkar Denverja Facundo Campazzo, vodja na igrišču in zunaj njega pa zimzeleni Luis Scola, ki šteje 41 let in bo nastopil na že petih olimpijskih igrah. So izjemno nevarni, kar so pokazali na zadnjem svetovnem prvenstvu, ko so osvojili srebro. Gojijo tipični južnoameriški stil košarke, v katerem je tudi precej umazanih potez. A je jasno, da gre hkrati za izredno nadarjene posameznike, ki so znani po tem, da vedo, kako igrati košarko. O tem pričajo njihovi rezultati. Počasi smo že začeli preučevati njihovo taktiko. Do tekme je še kar nekaj dni, zato sem prepričan, da bomo dobro pripravljeni nanje.

Igralci na te stvari ne damo veliko. Verjetno nas večina te lestvice sploh ni videla. Na koncu koncev šteje le rezultat. Ali te nekdo uvrsti na deseto, peto ali prvo mesto neke lestvice, ne igra prav nobene vloge. Sicer pa je lepo videti, da nas cenijo.