V dvorani na Taboru se je v času do druge svetovne vojne marsikaj dogajalo. Na telovadišču so bili telovadni nastopi, odbojkarske tekme, atletska in telovadna tekmovanja. Živahno je bilo v dvorani, kjer so bili društvene akademije, lutkovne predstave, maškarade, silvestrovanja, plesne vaje s plesnim mojstrom Jenkom. Delovala je sabljaška sekcija Rudolfa Cvetka. Tu se je izoblikovala vrsta orodnih tekmovalcev, ki so nastopali na mednarodnih tekmovanjih in se vračali s kolajnami. Najbolj znan po prejetih odlikovanjih je orodni telovadec Sokola, olimpionik Leon Štukelj. 3. maja 1945 pa je na Taboru zasedala samooklicana slovenska vlada, ki so jo sestavljali belogardistični veljaki.

In kaj je pomenil sokolski Tabor za mladino? Mladinci, člani sokolske župe Tabor, so tam prebili veliko svojega prostega časa. Vendar so imeli njihovi vodniki tudi nadzor nad njihovim obnašanjem in uspehi ali neuspehi v šoli. Če je kdo od mladcev dobil v šoli nezadostno oceno ali se ni primerno vedel, za kazen ni smel priti na Tabor, nekaj dni ali ves teden. To je bila za mladega človeka zelo huda, pa tudi vzgojna kazen. Tudi po drugi svetovni vojni, ko se je Sokol Tabor preimenoval v Partizana, se je sokolska športna dejavnost nadaljevala. Kaj pa danes?

Iz mrtvila se je dvignil Tabor pred kakimi sedmimi leti. Športno društvo Tabor je oživilo športno udejstvovanje ne le v dvorani in telovadnicah, temveč je tudi zunanji prostor postal živahno prizorišče športne dejavnosti. Mladci se podijo za žogo, streljajo v rokometne vratnice, mečejo žogo v košarkaški koš, tečejo po atletski stezi okrog igrišča. V kotu igrišča, ki ima veliko sence, saj je obdano s starimi kostanji in platanami, je otroški kotiček z igrali in peskovnikom. Tja pripeljejo mamice veliko otrok iz bližnje in daljne okolice. Pri vhodu je manjši barček, ki zadovolji potrebe udeležencev raznih športnih in sprostitvenih dejavnosti. Zgradba Tabor in igrišče danes nista po vsebini mrtev objekt, ampak se v njem in zunaj njega veliko dogaja kot v prostoru za druženje ter izvajanje športnih in umetnostnih dogajanj.

Če danes pogledate zgradbo Tabor, se zgrozite. Fasada je v razpadajočem stanju, spodnji deli so prebarvani z rumeno barvo, ki se tudi že kruši, žalosten je pogled na veličasten, vendar dotrajan vhod. Okenski okvirji so presušeni in razpokani ter bi jih bilo treba zamenjati. Stavba kliče po celoviti obnovi. Športno društvo samo tega finančno ne zmore. Na podoben način nas Ljubljančane sramoti razpadajoča fasada na vili na Resljevi cesti, kjer odpadajo omet in štukature. Žal je takih razpadajočih fasad in podirajočih se hiš (Stara Ljubljana) v mestu, ki ga župan Ljubljane uvršča med najlepša mesta na svetu, še veliko. V Ljubljani se gradi veliko novih prestižnih zgradb (Schelenburg, Šumi, Roška…) z luksuznimi stanovanji in elegantnimi trgovinami. Ali ne bi kupci teh prestižnih stanovanj in lokalov majhen delček kupnine prispevali tudi za obnavljanje in ohranjanje propadajoče stavbne dediščine v Ljubljani?

Dr. Ignacij Voje, Ljubljana