To ni bil klasičen gozdni požar. Vse prej kot to. Nad Lyttonom in velikim delom skrajno pregrete in presušene kanadske pacifiške obale so se namreč razvnele silovite suhe nevihte. Da, suhe nevihte: z neba so proti tlom kot rakete švigale strele (v enem dnevu kar 700.000!), ki so zažigale in požigale vse pred seboj. Le v nekaj urah je od Lyttona ostalo le pogorišče. Kar 90 odstotkov mesteca se je spremenilo v pepel in prah. V tednu dni je zaradi ekstremne vročine (samo) v Kanadi umrlo več kot 500 ljudi: to so žrtve podnebne krize, ki je uničujoče, a predvidljivo hitro postala – stanje.
Da, distopična (ne le) podnebna prihodnost je zdaj. Da, podnebne spremembe, neposredna posledica neustavljivega človeškega pohlepa in neomejene omejenosti kot take, z brutalno silo udrihajo že tudi tam, kjer so se ljudje še predvčerajšnjim, dan predvčerajšnjim, počutili varno, celo nedotakljivo. Na globalnem severu, izvoru glavnine izpustov toplogrednih plinov v ozračju. Da, denimo v Kanadi, eni najbolj rudarskih in naftnih držav, katere podjetja po globalnem jugu – od Demokratične republike Kongo do Indonezije – že desetletja nekaznovano in brez omejitev pustošijo naravo in človeška življenja.
Nobenih dvomov ni, da bo le še huje – da se bo podnebna kriza stopnjevala in da bo življenje za več milijard ljudi v naslednjih desetletjih postalo neznosno. N1