Plesti in kvačkati, kadar ima proste roke, bolj za sprostitev kot za rezultat, se Bogdani Trpin s Hrušice zdi nekaj povsem običajnega. Tako zelo sta ti dve dejavnosti nepogrešljiv del njenega življenja, da se je nekaterim našim vprašanjem, ki smo ji jih zastavili, kar nekoliko čudila. Spoznali smo jo, ko je svojemu konjičku dodala še dobrodelno noto. Kar 530 parov copatkov je namreč podarila novorojenčkom, ki bodo na svet pokukali v jeseniški porodnišnici.
Človek, ki ni vešč pletenja in kvačkanja, si težko predstavlja, koliko prostora zavzema toliko parov pletenih copatkov. A ko je Trpinova odprla prtljažnik avtomobila, v katerem sta jih s kolegico pripeljali do bolnišnice, je bila v njem ogromna škatla. Zasedala je skoraj celoten avtomobilski prostor za prtljago. Ko jo je odprla, pa so se ob pogledih na njeno notranjost z miniaturnimi copatki različnih barv razlegali nostalgični vzdihi obiskovalcev in mimoidočih.
Najraje plete zjutraj
»Najprej sem nameravala narediti 365 parkov copatkov in jih predati porodnišnici, za vsak dan v letu po en par, a se jih je nabralo malo več,« pravi Trpinova. Za to, da jih bo izdelovala, se je odločila, ker ji je ostajala volna, ko je pletla in kvačkala druge izdelke, zato jo je želela nekako porabiti. Copatki, ki jih je tokrat predala porodnišnici, so pod njenimi spretnimi prsti nastajali približno dve leti in pol, izdelovala jih je skoraj vsak dan. »Včasih mi uspe narediti tudi po tri, štiri pare, kakšen dan pa niti enega. Vse je odvisno od razpoloženja in časa. Pletem najraje zjutraj ob kavi, ko imam mir. Včasih pa tudi med kuhanjem kosila,« nam je zaupala.
Parov copatkov, ki jih je sprva pletla, zdaj pa jih kvačka, ni štela, a zagotovo jih je nastalo že več kot 800. Za en par njene spretne roke potrebujejo približno tri ure, za vsak copatek uro in pol. Najraje uporablja volno in sintetiko, saj je nit dovolj tanka, da se jo da oblikovati v ustrezne oblike, pa še izbire barv je v trgovinah dovolj, nas je poučila. Seveda pa se spominja tudi svojega prvega izdelanega para copatkov za novorojenčka. »Izdelala sem ga pred 35 leti za svojega sina,« nam ponosno pove. Potem je pletla copatke za dojenčke, ki so se rojevali sosedom v bloku, pa svojim vnukom…
Od samoukinje do učiteljice
Po pletilskih spretnostih na Hrušici in na Jesenicah Trpinovo dobro poznajo. »Pletem vse mogoče: jopice, oblekice, krstne oblekice, plašče, kape, šale… Najraje pletem za dojenčke, ker je vse majhno, hitro je narejeno in vzorčki zelo lepo izpadejo. Tudi moje vnukinje so ves čas odete v moje pletenine,« pravi. »Sem samouk, v mladosti ni bilo veliko za početi, v prostem času smo lahko morda včasih poslušali radio in tako smo dekleta pletla, največkrat nogavice in rokavice. Mene je to začelo zelo zanimati in v osnovni šoli pri gospodinjstvu sem spletla brezrokavnik. Vedno imam nove ideje, ki jih želim uresničiti po tem, ko prelistam knjige, revije ali kaj vidim na spletu,« opisuje. »V knjigah se mi navodila za pletenje in kvačkanje zdijo zapletena, zato se novosti raje učim na youtubu in pinterestu, tam, kjer je vedno kaj novega,« je poudarila.
Zdaj Trpinova uči plesti tudi druge, ki pokažejo zanimanje za to. Več kot dvajset let je članica sekcije za ročna dela pri Kulturno-športnem društvu Hrušica, kjer redno sodeluje na razstavah. »Tudi vnukinja, ki je stara osem let, rada kvačka. Nekaj osnov je že usvojila in rada kvačka verižne pentlje. Le voljo je treba imeti in poskusiti,« svetuje vsem, ki bi radi tudi sami kdaj kaj spletli ali nakvačkali. Jeseniškim novorojenčkom pa kmalu obljublja novo pošiljko, ta bo pošla čez približno pol leta, saj imajo na leto v tej porodnišnici od 800 do 900 porodov.
