Od kod potem nelagodje? Negativne oziroma neprijetne dogodke presojamo skozi dve dimenziji – verjetnost in magnituda. Magnituda je »moč« razsežnosti dogodka, torej kakšne so individualne in družbene posledice, ko oziroma če se nekaj zgodi. Medtem ko je verjetnost matematično precej določljiva, je magnituda v pretežni meri predmet našega umskega dojemanja, pogojenega tudi z zunanjimi dražljaji. Napad morskega psa je v osnovi nekaj strašljivega, groznega, skratka, v našem umskem svetu ima precej izraženo magnitudo. Visoko magnitudo imajo v naši zavesti tudi letalske nesreče – eksplozija, plameni, veliko mrtvih, brez možnosti preživetja. Smrt zaradi letalske nesreče je več kot stokrat manj verjetna od smrti v prometni nesreči, pa vendar nam misel na letalsko vzbuja bistveno več nelagodja.

Razlog za to je v tem, da si verjetnosti, predvsem pa razlik v verjetnosti posameznih dogodkov, ne znamo miselno predstavljati. Raziskava Epsteina in Roupeniana iz sedemdesetih let je pri eksperimentu s blagimi elektrošoki pokazala, da vznemirjenje posameznika pred električno žičko ni bila nič manjša, ko sta jim dejala, da je verjetnost električnega šoka petodstotna, medtem ko je bila prej petdesetodstotna. Vznemirjenost je popustila šele, ko sta mu rekla, da je verjetnost nič. Ta in nekatere druge raziskave nakazujejo, da ljudje nimamo sposobnosti prilagoditve naše vznemirjenosti glede na verjetnost dogodka. Lahko si vedno znova ogledamo verjetnostni izračun prometne nesreče in napada morskega psa, pa ne bo nič drugače – ker nam je slednje bolj strašljivo, se ga tudi bolj bojimo.

Leta 2020 je med neprijetne dogodke kot strela z jasnega udaril covid. Po zadnjih podatkih je zaradi te bolezni v Sloveniji umrlo 4425 oseb. Število smrti zaradi ugriza morskega psa v Jadranu bo to številko, ob predpostavki, da se preostale spremenljivke ne bodo spremenile, doseglo nekje leta 24.000. Tako je, čez približno 22.000 let. Glede na številke je torej popolnoma nerazumljivo, da nas ob plavanju nekje sredi nekega zaliva na Jadranu zaskrbi morski pes, medtem ko niti z očesom ne trznemo ob dejstvu, da imamo v Sloveniji komaj 36-odstotno precepljenost proti covidu. Ampak, kot smo že ugotovili, ljudje žal nimamo vgrajene zmožnosti presoje, kaj je velika verjetnost v primerjavi z majhno verjetnostjo. Za naš miselni svet je oboje enako, zato se odločamo na podlagi magnitude. Ki pa je v primeru covida popustila. Strašljive podobe iz Bergama so že davno pozabljene. Takrat je bila magnituda kar znatna in upal bi si trditi, da je bil strah takrat bistveno večji. Zopet je tu popolna poletna sprostitev ukrepov in covid je počasi postal del našega vsakdana. Kako popolna iluzija, da nevarnosti ni več.

Žal nismo najboljši v presoji, česa nas je lahko strah v prihodnosti. Pogosto smo preveč brezbrižni do dogodkov, ki so precej verjetni. Znanost je ključna za napredek in boljše razumevanje sveta okrog nas. Na tej osnovi se razvija tudi stroka, torej da se skupine ljudi poglobljeno posvečajo enemu področju. Tako se zdravnik lahko preda svoji stroki in mu ni treba razmišljati o statiki zdravstvenega doma, saj je za to poskrbela druga stroka.

Družba je tista najširša celota odnosov, ki jih lahko štejemo za sistem. In kar si vsi skupaj želimo, je – da sistem deluje. Zato si moramo zaupati. Če nam zagori hiša, zaupamo gasilcem. Ne iščemo pred njihovim prihodom na spletu, »kako pogasiti požar«. In ko pridejo, jim tudi ne pojasnjujemo, da smo nekje prebrali o tem, kakšen kot gasilske cevi glede na podlago je najučinkovitejši. Ne. Veseli smo, da so prišli in da bodo opravili svoje delo strokovno. Le na tak način lahko sistem naših družbenih odnosov deluje. In pomemben del delovanja sistema je, po mojem mnenju, tudi zaupanje epidemiologom in virologom, da sledimo njihovim priporočilom za spopadanje z virusom. Vsi tisti, ki nismo šest let posvetili študiju medicine, bedeli do jutranjih ur za knjigami, delali specializacije iz imunologije ter nato leta in leta izpopolnjevali poznavanja te stroke, si moramo priznati, da je vse, kar vemo, to, da o spopadanju z virusi ničesar ne vemo, in kot odgovorni do sebe in družbe to prepustimo tistim, ki o tem nekaj vedo. Znanost, stroka, družba. In sistem bo deloval.

Mag. Leon Korošec, Tržič