Libanon bo vsaj še nekaj mesecev vodila vlada, ki opravlja tekoče posle in je odstopila že avgusta lani, po hudi eksploziji v Bejrutu, v kateri je umrlo več kot dvesto ljudi. V četrtek je namreč 52-letni Saad Hariri, voditelj libanonskih sunitov, kot mandatar po devetih mesecih pogajanj obupal in se odpovedal sestavljanju nove vlade. Z 88-letnim predsednikom države Michelom Aounom in njegovim 52-letnim zetom Gebranom Bassilom, ki vodita libanonske kristjane, se niso mogli dogovoriti o delitvi ministrskih položajev. Voditelja krščanskih maronitov se povezujeta s šiitskim Hezbolahom, medtem ko se hoče Hariri pred Savdsko Arabijo, ki finančno podpira njegovo stranko, prikazati kot veliki nasprotnik tega iranskega trojanskega konja v Libanonu. Sunitov je sicer četrtina, šiitov prav tako četrtina, maronitov pa petina prebivalcev Libanona. Sledijo druzi, pravoslavni Grki in drugi. Potem ko se je Hariri odpovedal vodenju vlade, je v sunitskih predelih Bejruta prišlo do nemirov.
Nejasna usoda parlamentarnih volitev
Hariri, ki je bil pred tem dvakrat premier, drugič od decembra 2016 do januarja 2020, je znova postal mandatar lani oktobra. Začasni premier ostaja sunit Hasan Diab, ki je odstopil avgusta lani. Po dogovoru je premier v Libanonu vedno iz vrst sunitov, za zdaj pa ni jasno, kdo bi to lahko bil po Haririjevem odstopu. Vsekakor bi moral biti sprejemljiv tako za Haririja kot za Aouna in Bassila pa tudi za Hezbolah. Morda bo treba na vlado s polnimi pooblastili počakati do rednih parlamentarnih volitev maja 2022. A do takrat bi se že tako katastrofalna gospodarska, socialna in varnostna situacija lahko še poslabšala. Sploh pa je vprašanje, ali bodo volitve res prihodnje leto. Zadnje parlamentarne volitve so bile maja 2018, potem ko so jih prelagali kar pet let ob hudem konfliktu, ker so maroniti in šiiti v sosednji Siriji podpirali Bašarja Al Asada, suniti pa sirske upornike.
»Politična elita se oklepa oblasti, a ni sposobna sestaviti vlade,« je za pariški dnevnik Le Monde dejal eden od libanonskih političnih analitikov. EU je napovedala sankcije proti libanonskim vodilnim politikom, ker so državo pripeljali v slepo ulico in se premalo trudijo, da bi jo spravili iz nje, Francija pa avgustovsko konferenco o Libanonu, na kateri bodo naslovili potrebe ljudi.
Primanjkuje praktično vsega, v Bejrutu odprta ena črpalka
Haririjev odstop pomeni, da se bo huda gospodarska in socialna kriza s hiperinflacijo, ki je večino Libanoncev potisnila na rob preživetja, samo še zaostrovala. Primanjkuje ne le hrane in goriva, ampak tudi zdravil, tako da si sladkorni in drugi bolniki pomagajo s sorodniki, prijatelji in znanci, ki potujejo v tujino. »Ravno sem se vrnil iz Bratislave s 84 škatlami zdravil,« je tako za Le Monde dejal predsednik libanonske nevladne organizacije za svobodo medijev. Bolnišnicam, ki delajo s pomočjo agregatov, primanjkuje tudi zdravnikov, ki bežijo v tujino.
Celo papirja ni, zaradi česar so na univerzah izpiti lahko samo na enem listu. Edina cesta, na kateri je gneča, pa je v Bejrutu tista, ki vodi do edine odprte bencinske črpalke. Niso redki pretepi med čakajočimi v vrsti, celo strelja se. A tudi državne termoelektrarne in agregati dobijo zelo malo kurilnega olja, zato je elektrika na voljo samo tri ali štiri ure popoldne.
Država je še do maja lahko vsaj malo pomagala ljudem s subvencijami, potem tudi to ne več. Tuji posojilodajalci namreč nočejo več posojati, dokler ne bo nujnih reform, ki pa niso mogoče brez vlade s polnimi pooblastili.
