Število obolelih zaradi nalezljivih bolezni verjetno precej temelji na ocenah in te se razlikujejo po posameznih državah, kar je najbrž odvisno od razvitosti in dostopnosti njihovega zdravstvenega in informacijskega sistema. To niti ni presenetljivo, saj je na primer med eno najhujših epidemij v človeški zgodovini špansko gripo, ki časovno gledano niti ni tako daleč nazaj, umrlo od okrog 20 do 100 milijonov ljudi. Po neki razlagi je bila prav ta epidemija verjetno glavni razlog za prenehanje prve svetovne vojne. Starejši ljudje so mi pripovedovali, kako je bilo hudo ob koncu vojne in po njem. Dogajale so se množične smrti v istih družinah in niso bili redki primeri, ko je en pokojnik ležal na mrtvaškem odru in čakal na pokop, medtem ko je drugi ležal mrtev v sosednjem prostoru.

Vedno so bili ukrepi za zajezitev epidemije zelo nečloveški in so zmanjševali človekove pravice glede svobode gibanja in združevanja ter njihovo dostojanstvo. Zato je pravzaprav nerazumljivo, da pri današnjem znanju bakteriologije in virologije toliko problematiziramo vse mogoče ukrepe za preprečevanje prenosa kužnih bolezni med ljudmi in drugimi živimi organizmi, kljub temu, da so sedanji ukrepi veliko bolj človeški.

Čeprav začetki izolacije bolnih od zdravih oziroma karantena (štirideset = ital. quaranta) segajo daleč v stari vek, velja za začetek karantene v Evropi sredina 14. stoletja. V času največje epidemije kuge so takratne mestne oblasti v sedanjem Dubrovniku, ki je sodil pod Beneško republiko in se je imenoval Ragusa, uvedle obvezno štiridesetdnevno karanteno in za toliko dni prepovedale vplutje za vse ladje, ki so prihajale v pristanišče. Kaj se je potem dogajalo s potniki, ki so na ladjah zboleli ali celo umrli, si lahko le predstavljamo.

Tudi za izolacijo bolnikov z drugimi nalezljivimi boleznimi, kot je gobavost, so ustanavljali posebna zavetišča, imenovana lazarete, in to običajno na krajih, kjer je bila možnost stika med bolniki in zdravimi praktično nemogoča. Taka mesta so bila denimo otok Svete Marije pred Benetkami in drugi osamljeni otoki, kot je majhen otok Spinalonga poleg grškega otoka Kreta ali otok blizu glavnega mesta Korzike Ajaccia.

V novejši zgodovini pa nam bo ostala v spominu epidemija črnih koz, ki je izbruhnila leta 1972 na Kosovu. Takratna jugoslovanska oblast je uvedla vojno stanje (!) in ne samo omejevanja gibanja, prepovedala je vsakršno gibanje po državi. Mobilizirala je veliko mladih zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, ki so pomagali pri masovnem cepljenju, ki je bilo obvezno(!), in v dveh mesecih pocepila okrog 18 od 22 milijonov prebivalcev. Menda so celo z milico in vojsko lovili ljudi, ki so se izogibali cepljenju. Ne spominjam se, da bi takrat kdo javno kritiziral ali problematiziral take stroge ukrepe, čeprav so bili tudi takrat verjetno ljudje, ki so nasprotovali neprostovoljnemu cepljenju in drugim ukrepom.

Ko pa pogledamo sedanje razmere, je polno razprav o sorazmernosti ukrepov, oviranju svobode gibanja, slabi komunikaciji in pomanjkljivi promociji cepljenja. Pri nalezljivih boleznih žal ne more in ne sme biti nobenega »glihanja« in bližnjic. Prav žalostno je, da mora minister za zdravje prositi ljudi, naj se cepijo. Nazadnje pa je deležen še posmeha, da je sedaj cepljenje možno brez naročanja, češ da je preveč cepiva, a ga je še v začetku leta primanjkovalo, kar smo spolitizirali do skrajnosti. In ne le da so mnogi nasprotovali zaščitnim ukrepom, ampak so tudi aktivno pozivali k njihovemu nespoštovanju in odklanjanju cepljenja, kar počno še danes. Razumem neuke ljudi, da imajo tak odnos do v preteklosti dokazane koristi cepljenja, pa naj gre za črne koze, otroško paralizo ali v novejšem času ebolo. Ne razumem pa izobražencev, med katerimi so resda celo zdravniki, od katerih bi vendarle pričakoval malo več razumevanja ter znanja o zgodovinskih izkušnjah z nalezljivimi boleznimi. Res pa je, da je negativna kampanja proti cepljenju zaradi morebitne vzročne povezave med cepljenjem in redkimi zapleti zlasti z enim od trenutno razpoložljivih cepiv naredila cepljenju medvedjo uslugo, ki jo bo težko popraviti. Ne preostane nič drugega, kot da ljudi, ki imajo še vedno take ali drugačne pomisleke proti cepljenju, stalno prepričujemo, da je uspeh borbe proti nalezljivim boleznim odvisen od vsakega od nas posebej in vseh nas skupaj.

Nikomur ni prijetno ob vseh omejevalnih ukrepih, a kaj bi porekli prej omenjeni bolniki, ki so bili dobesedno izolirani in pozabljeni ter, če so slučajno preboleli okužbe, vse življenje stigmatizirani. Za njih se je življenje bodisi končalo nekje v osami ali pa so za njih skrbeli hrabri in dobri posamezniki, kot je bila denimo Nobelova nagrajenka mati Terezija.

Ali se nam mora res ponoviti leto 1972?

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.