»Mladi smo bili, osemnajst let, nismo imeli izdelanih niti mnenj niti ničesar. Mislim, da se nas je veliko dalo kar na 'off' in čakalo, kaj nam bodo rekli, to bomo naredili. Samo življenje je bilo dosti enolično: vstajanje, zajtrk, neke vaje, vse, kar smo dali skoz…, streljanje, metanje bomb, tekanje, pohodi,« je kratek zapis spominov Gorazda Andrenška, ki je leta 1981 vojaščino služil v Ratečah pri Postojni, natančneje na karavli na tromeji. V Valjevu v Srbiji je leta 1984 služil JLA tudi Matjaž Časl, ki se spominja: »Vedno ko smo šli iz kasarne proti Petemu puku (imenovanje vojaškega poligona, op. p), smo šli mimo teh vojaških stanovanj. Tam so stanovala ta vojaška lica. In tam smo vedno mogli, da se je deseta pohvalil, kak mi korakamo…, da se je to čulo, da ko si korakal, da je bobnelo. In tako so minevali dnevi.« Tudi Miran Kvar, ki je služil na Reki, se spominja: »Dan je bil napolnjen, razen v soboto in nedeljo smo si lahko oprali zokne in brisače, ki smo jih sušili na grmovju in čuvali, da nam jih niso ukradli starejši vojaki.«
Iz kljubovanja zaprisego zamolčal
To je le nekaj zapisov pripovedovanj 26 nabornikov Jugoslovanske ljudske armade, ki so jih zbrali v Muzeju novejše zgodovine Celje in zajemajo obdobje vojaškega roka, ki so jih sodeč po njihovih besedah slovenski fantje dojemali različno – od nujnega zla do častne dolžnosti, ki se je v marsikateri družini prenašala na naslednjo generacijo. Občasno razstavo Služim narodu, s katero so v celjskem muzeju zaznamovali 30 let samostojne države in od odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz naših krajev, je postavila zgodovinarka Darja Jan, ki je zgodbam prisluhnila, jih posnela in povezala nekaj kratkih zapisov. Najstarejša zgodba, ki ji lahko prisluhnemo med ogledom razstavnega prostora, seznani obiskovalca z razmerami v vojski med letoma 1957 in 1959, najmlajša pa približa leto 1991 in razpad Jugoslavije. »Če so naši očetje oziroma večina tistih, ki so služili v prvih štirih desetletjih po drugi svetovni vojni, na JLA še gledali kot na svojo vojsko, so bili občutki nas, ki smo odraščali v bistveno spremenjeni družbeni klimi druge polovice osemdesetih let 20. stoletja, že dosti bolj mešani. Slovenska narodna zavest in jugoslovanski patriotizem sta se vse bolj razhajala, posledično smo tudi na JLA in naborništvo gledali kot na nekaj preživetega, odvečnega in vse bolj morečega,« je povedal direktor muzeja Tone Kregar in priznal, da je jeseni 1989 v Skopju del svečane prisege, malce iz kljubovalnosti, malce iz podzavestnega vraževerja, raje zamolčal. »Zlasti njen zaključni del, o pripravljenosti žrtvovanja svojega življenja, mi nikakor ni šel z jezika.« Kregar je služil vojsko v Splitu, in sicer kot pek. »Kar pomeni, da sem jo dokaj dobro odnesel in za vselej spoznal, da je kruh najosnovnejša in najdragocenejša dobrina in obenem 'valuta'. Sicer pa je bilo kar burno. Med drugim sem kot zgleden vojak dobil teden dni nagradnega dopusta, kmalu zatem pa še teden dni vojaškega zapora za kazen, ker nas je vojaška policija sredi noči ujela na veseljačenju v ciganskem naselju,« se še danes spominja direktor muzeja, ki mu verjetno tudi neposredna osebna izkušnja vpogleda v samo naravo in dinamiko jugoslovanske družbe tik pred njenim razpadom pride prav kot zgodovinarju. »Zlasti pri realnejšem in objektivnejšem, manj črno-belem vrednotenju tako Jugoslavije kot nenazadnje tudi same JLA. Seveda pa je za to nujna določena časovna distanca.«
Sodelovanje z Vojaškim muzejem iz Maribora
Na občasni razstavi, ki bo odprta do konca oktobra, so na ogled tudi nekateri osebni predmeti slovenskih nabornikov, ki jim v muzeju lahko tudi prisluhnete. Predmete je muzeju, kot je povedala muzejska vodnica Katja Pur, ki nas je po muzeju tudi popeljala, posodil Vojaški muzej Slovenske vojske iz Maribora. »Gre za pograd v zadnji sobi in omarici ter kaseti ob njej. Tudi o pospravljanju postelje ter čuvanju zadolženih, predvsem novih nogavic, je kar nekaj zanimivih anekdot. Obiskovalcem muzeja, ki so služili v JLA, stare spomine obudi tudi stražarnica in lutka vojaka ob njej. Tudi to smo si sposodili v vojaškem muzeju,« je povedala Purova in spomnila, da služenje vojaškega roka v JLA ni zaznamovalo le fantov, ampak tudi življenje najbližjih, zlasti deklet, žena, zagotovo pa tudi mam.